Druga stran upanja

NA SPOREDU:
v sredo, 9. maja, ob 20.00 (Filmski teden Evrope)
Vstopnine ni, vabljeni!

Druga stran upanjaToivon tuolla puolen, Aki Kaurismäki, Finska / Nemčija, 2017, 100 min
Finski velemojster absurdnega humorja Aki Kaurismäki z zgodbo o nepričakovanem prijateljstvu med sirskim beguncem in finskim gostincem v Helsinkih zada še en duhovit udarec neusmiljeni birokraciji, s katero sodobna Evropa sprejema prosilce za azil. Srebrni medved za najboljšo režijo na Berlinalu 2017.

Sirski begunec Khaled, skrit med tovori premoga, prispe v helsinško pristanišče. A na Finskem, kjer bi rad zaprosil za azil, nemudoma trči ob neprepusten birokratski zid. Zbegan in obupan pobegne iz zbirnega centra in se poda na ulice Helsinkov, kjer spozna zagrenjenega Wikströma. Nekdanji prodajalec srajc je pred kratkim zapustil zapito ženo, da bi odprl svojo restavracijo in kot samski moški zaživel na novo. Skupaj se lotita krmarjenja med čermi teh novih, neznanih in pogosto zagonetnih svetov.

Kritiki o filmu

»Če poznate filmskega režiserja Akija Kaurismäkija, potem veste, da snema kot poper suhe črne komedije, katerih liki redko zaidejo dlje od helsinškega bara – kakšen rockabilly bend in zavojček cigaret pa nikoli nista daleč. Njegovi filmi so pravi biseri komične absurdnosti, polni brezizraznih obrazov in turobnih prostorov. Takšna je tudi Druga stran upanja – toda tokrat so vse misli veteranskega filmarja usmerjene v evropsko begunsko krizo. Kaurismäki na svoj idiosinkratičen način to vročo tematiko načne z vprašanjem: zakaj bi sploh kdo hotel priti v to grozno, zastarelo Finsko? /…/ To je globoko človečen film in hkrati skromno, skoraj neopazno za počit smešen.«
– Dave Calhoun, Time Out London

»Čudovita oda moči filma. /…/ Navihan užitek od prve do zadnje minute.«
– David Jenkins, Little White Lies

»Drugo poglavje Kaurismäkijeve neuradne pristaniške trilogije po filmu Le Havre dokazuje, da je starešina burkaštva na višku svoje moči. /…/ Očarljiva, mila in pogosto nadvse humorna Druga stran upanja je tipičen Kaurismäkijev film – in hvala bogu, da je tako. /…/ Resda se film sam predstavlja kot eksplicitno političen, toda upira se ideji, da naj človekovo spodobnost vodijo svetovni dogodki ali da ima to, od kod prihajamo, kakršenkoli vpliv na to, kje se počutimo doma /…/. Tudi ko je najbolj ostra, Kaurismäkijeva trilogija v prvi vrsti govori o dobroti (in starcih, ki v najbolj depresivnih barih poslušajo rokerske komade). Njegovi filmi se zdijo kot pravljice, zato da nas spomnijo, da se nam ne bi smeli zdeti kot pravljice – zato da ilustrirajo, da se od resničnega življenja razlikujejo po enem samem dobrem dejanju. Če pa že morajo biti pravljice, potem nam vsaj nudijo preprost nauk: upanje je nekaj, kar vsi potrebujemo, a lahko ga dobimo le drug od drugega.«
– David Ehrlich, IndieWire

»Še ena porcija poetičnega realizma v režiji mojstra kronista marginaliziranih glasov.«
– Patrick Gamble, CineVue

»V en dih brezbrižen in topel, aktualen in odtujen, mrk in sentimentalen film, ki kot tak dokončno utrjuje Kaurismäkijev status mojstra protislovij.«
– Sean Gallen, The Upcoming

»Kot vselej samosvoj režiser, a povsem vpet v sodobno realnost, Kaurismäki tokrat omili svojo značilno absurdnost s sarkastično alegorijo človeške stiske, empatije in medčloveškega stika. /…/ Druga stran upanja je bržkone njegov najbolj političen film doslej, dvignjen sredinec brezčutni birokraciji in apatiji njegove dežele pred obličjem humanitarne krize. V pristnem Kaurismäkijevem slogu je film, seveda, narejen s suhoparnim humorjem, nežnim melanholičnim podtonom, statičnimi kamerami in poln prismuknjenih vizualnih gegov. /…/ Z duhovitostjo in humanizmom je izdolbel edinstveno, čeprav redko opevano nišo. Tokratni se bo v spominu ohranil dlje od večine.«
– Phil De Semlyen, Empire

»Druga stran upanja je eden najbolj sodobnih in življenjskih filmov, kar jih boste letos videli, hkrati pa eden najbolj smešnih in najbolj klasično filmskih (da o njegovi lepoti sploh ne govorim).«
– Rory O’Connor, The Film Stage

»Druga stran upanja ne prinaša pravzaprav nobenih presenečenj, prej smo priča nekakšnemu procesu kultivacije humanistične filozofije. Toda film je vražje smešen, zgrajen z minimalističnimi sredstvi (razpad Wikströmovega zakona se odvrti v nemih podobah) in obarvan s toni režiserjeve značilno puščobne palete – s kobaltovo modro, mahovnato zeleno in oranžno v odtenku prežgane marmelade.«
– Ryan Gilbey, The Guardian

»Sočuten in očarljiv.«
– Peter Bradshaw, The Guardian

Festivali in nagrade
Srebrni medved za najboljšo režijo – Berlin. Sydney. Beograd. New Horizons, Wrocław. Festival neodvisnega filma, Buenos Aires.

Preberite več: Uradna stran >   IMDb >   Kinodvor >   Distributer >
Nazaj na spored >

—————————————————————————————————————————————-
Film je zelo primeren tudi za šolski ogled (za srednješolce).

Teme za pogovor:
begunci, migracije, medčloveška solidarnost, pogum, sodobna družba in družba, v kateri želimo živeti, humor, sodobni filmski avtorji, vloga umetnosti

Uporabno pri šolskih predmetih:
slovenščina, domovinska in državljanska kultura in etika, psihologija, sociologija, filozofija

—————————————————————————————————————————————-