Holy Motors

Projekcija v okviru Kina brez stropa 2013:
v soboto, 10. avgusta, ob 21:00 v letnem kinu na dvorišču ptujskega gradu
(v primeru dežja v Mestnem kinu Ptuj)
Vstopnine ni, vabljeni!

holy-motorsHoly Motors, Léos Carax, Francija / Nemčija, 2012, 115 min
20 filmskih nagrad in še dodatnih 27 nominacij – med drugim za zlato palmo v Cannesu. Holy Motors je »film atrakcije«, v katerem devetnajsto stoletje sreča enaindvajseto. Ekstravaganten. Blazen. Fantastičen. Edinstven. Nezaslišan. Cinefilski. Slavospev in hkrati rekviem mehaničnemu svetu. Od zgodnjega jutra pa globoko v noč sledimo skrivnostnemu gospodu Oscarju, kako prehaja iz enega življenja v drugo. Priče smo njegovi preobrazbi v staro beračico, bogatega bankirja, morilca, pošast, družinskega očeta …

»Če mislite, da ste videli že vse in da vas nič več ne more presenetiti (ali pa vas vsaj pošteno znervirati), tega filma ne gre zamuditi.«
– Špela Barlič, Pogledi

Portret avtorja:
Léos Carax se je rodil leta 1960 kot Alexandre Oscar Dupont v pariškem predmestju Suresnes. Pri šestnajstih je pustil šolo in se preselil v Pariz, kjer je v poznih sedemdesetih dobil delo filmskega kritika pri Cahiers du cinéma. Kariero filmskega ustvarjalca je začel s kratkim filmom Daviteljev blues (Strangulation Blues, 1980), s katerim si je pri dvajsetih letih prislužil prve festivalske nagrade. Tri leta zatem je posnel celovečerni prvenec Fant sreča dekle (Boy Meets Girl, 1984), uvodni del trilogije na temo nore ljubezni, v katerem je v vlogi režiserjevega alter ega prvič nastopil igralec Denis Lavant. Delu, ki je mlademu Caraxu prineslo sloves čudežnega dečka francoskega filma, sta sledili Nečista kri (Mauvais sang, 1986) in super-produkcija Ljubimca z mostu Pont-Neuf (Les amants du Pont-Neuf, 1991) – mojstrovina po mnenju kritikov, a hkrati velika komercialna polomija. Minilo je celih osem let, preden je režiser posnel svoj naslednji celovečerec Pola X (1999), in nadaljnjih trinajst let do canske premiere njegovega najnovejšega filma, Holy Motors.

Kritiki o filmu:
»/…/ če mislite, da ste videli že vse in da vas nič več ne more presenetiti (ali pa vas vsaj pošteno znervirati), ne gre zamuditi te fantazijske meditacije na temo izgube avtentičnosti in otipljivosti v sodobnem svetu spektakla in virtualne resničnosti. Pri tem upoštevajte le en napotek: pustite razum pred vrati dvorane, v katero vstopate. Holy Motors je, čeprav ne povsem tipičen, še vedno zelo Caraxov film. Razpršen, intuitiven, izmuzljiv in odprt za mnoge interpretacije, pri čemer nobena ni čisto prava – takšna, ki bi izčrpala vse njegove pomene. /…/ nič [vas] ne more zares pripraviti na avanturističen skok v najnovejši nadrealistični konstrukt enega najbolj besno kreativnih umov francoskega filma. Takšen je pač Carax – lahko mu očitate, da so njegovi filmi ošabni in pretenciozni, sentimentalni, baročno preobloženi in do kraja nerazumljivi, a nikoli, da so dolgočasni.«
– Špela Barlič, Pogledi

»Gospod Oscar ne potrebuje več identitete (in realnosti), ker igra like, ki ga držijo pri življenju. Igra zato, da bi življenje sploh še izgledalo kot življenje. Živi le za like, ki jih igra. In igra jih tako, kot da identiteta, realnost in svet ne obstajajo več. Le še filmski muzej likov, ki nikoli ne umrejo. Film je pač edina obljuba večnosti, večnega življenja, posmrtnega življenja. Kaj če bo film umrl? Kam bomo šli?« ZELO ZA
– Marcel Štefančič, jr., Mladina

»Osebna izkaznica filma – in našega časa!«
– Gorazd Trušnovec, ‘Najboljši filmi leta 2012’, Ekran

»Dokaz, da lahko filmski avtor še najde svež način pripovedovanja.«
– Ingrid Kovač, Ekran

»/…/ evforičen, nadrealističen zdrs v groteskni svet sanj in/ali podzavesti. /…/ Film, ki se na celi črti upira kategorizaciji, nenehno preklaplja med registri tragedije, komedije, farse, trilerja, erotike in celo muzikala. /…/ Holy Motors bi lahko verjetno bil preizpraševanje igralskega poklica in tega, kako skrajno nenavaden je že sam njegov koncept. Morda je filozofski razmislek o različnih vlogah, ki jih v življenju igramo, ali pa celo samo Caraxova oda protejskosti njegove muze in najljubšega igralca, Denisa Levanta. Ves svet je oder, in vsi možje in žene zgolj igralci? Misel ni nova, a verjemite, da na tak način še ni bila povedana.«
– Ana Jurc, MMC RTV SLO

»/…/ eden najbolj čudaških filmskih izdelkov zadnjih let, katerega osupljive prizore si bo težko izbiti iz glave.« – Biljana Pavlović, Primorske novice
»Hočete tri dejanja? Kakšen dolgčas. Čednega protagonista? Lepo vas prosim. Zmagoslavje človeškega duha? Dajte, no. Carax vam ne ponuja nič od naštetega. /…/ Čeprav film na trenutke deluje, kot bi bil sešit iz milijon različnih filmov, pa večinoma in na čudovit način ne spominja na nič, kar ste videli doslej: to je filmska umetnost, izumljena na novo.«

– Manohla Dargis, The New York Times

»Cinefilov užitek in – kar je še bolj pomembno – užitek za gledalca.«
– Peter Bradshaw, ‘Najboljši filmi leta 2012’, Sight & Sound

Preberite več:  IMDb >    Uradna stran >    Distributer >    Kinodvor >

Nazaj na spored >