Otročički

Projekcija 11. decembra 2012 je bila posebej prilagojena za mamice (in atije) z dojenčki. Oglejte si vtise z dogodka Z dojenčkom v kino: >

Projekciji 17. novembra 2011 je sledilo predavanje priljubljenega psihoterapevta dr. Zorana Milivojevića. Oglejte si vtise z dogodka Kje ga biksamo pri vzgoji otrok: >

Otročički

Bébé(s), Thomas Balmès, Francija, 2010, 76 min, 5+ (brez dialogov)
Film brez komentarja, le ob spremljavi glasbe, spremlja štiri malčke na štirih koncih sveta: na Japonskem, v Mongoliji, ZDA in Namibiji. Duhovit, prikupen in vizualno razkošen dokumentarec slika kulturne razlike v odnosu do otrok, hkrati pa razkriva, da so materinska ljubezen in človekovi prvi koraki povsod enaki.

zgodba

Film brez komentarja, le ob spremljavi glasbe, spremlja prvih 18 mesecev življenja štirih malčkov na štirih koncih sveta: na Japonskem, v Mongoliji, ZDA in Namibiji. Sočasno, dan za dnem, pred očmi gledalca rastejo in odkrivajo svet Mari, Bayarjargal, Hattie in Ponijao.

Malčki odraščajo v ritmu kultur, v katere so rojeni, in v ritmu načinov življenja svojih staršev. Bayarjev vsakdan je videti kot samotno, a svobodno postopanje po mongolski stepi: družbo mu delajo sonce, veter, domače živali in navihan bratec. Za Mari, ki je postavljena pred popolnoma drugačno kuliso tokijskega neona in hipermarketov, je narava sprehod po parku ali gledanje živali skozi šipo živalskega vrta. Dejstvo, da še ni kos vsem didaktičnim igračam, s katerimi jo obdajata prezaposlena starša, jo tako frustrira, da nekega dne poleg ene izmed njih doživi malone živčni zlom. Mala Hattie, ki ima doma v San Franciscu na polici slikanico z naslovom Ne tepemo, raziskuje, kje bi lahko ušla s tečaja joge, kamor jo spremljata njena newagevsko usmerjena starša. Še najbolj brezskrbna se zdi mala Ponijao, okrog katere nihče ne zganja panike, ko rije po mlaki, živahno tlači rokico v pasji gobec ali si ogleduje bratovega lulčka.

Duhovit, prikupen in vizualno razkošen vpogled v življenje štirih malčkov na štirih koncih sveta ni samo slikovita ponazoritev kulturnih razlik v odnosu do otrok, temveč prav tako ali še bolj razkriva, da so materinska ljubezen in človekovi prvi koraki povsod po svetu – enaki.

zanimivosti

Kako medikalizirana in zaščitniška je zahodna družba, dokazuje tudi polemika, ki se je vnela v ZDA, ko je agencija Associated Press objavila, da s prikazovanjem male Hattie dokumentarec morda krši kalifornijske zakone o otroškem delu. Ti določajo, da dojenčki za ‘nastopanje’ potrebujejo zdravniško spričevalo in različna pravna dovoljenja, stari morajo biti vsaj 15 dni, pred kamero pa so lahko le 20 minut na dan, pri čemer morata biti ves čas prisotna negovalec in učitelj, ki ju mora najeti studio.

portret avtorja

Dokumentarist Thomas Balmès je na teren filma stopil s študijami Jamesa Ivoryja in Michelangela Antonionija. V svojem prvem filmu, Bosnia Hotel (1996), je prikazal kenijske pripadnike modrih čelad v Bosni. Sledil je Maharajah Burger (1997), dokumentarec o krizi, ki jo je povzročila bolezen norih krav, iz indijske perspektive. The Gospel According to the Papuans (1999), v katerem je Balmès spremljal spreobrnitev papuanskega poglavarja v krščanstvo, je bil nagrajen na festivalu v San Franciscu, kar je avtorja spodbudilo, da je naslednje leto posnel še nadaljevanje z naslovom Waiting for Jesus.

Svoje etnografsko znanje je Balmès s pridom uporabil tudi v nagrajeni kritiki korporativne kapitalistične logike Ljubezniva tovarna (A Decent Factory, 2004), zgodbi o finski uslužbenki Nokie, tako imenovani asistentki za korporativno etiko, ki jo pošljejo nadzorovat tovarno mobilnih telefonov na Kitajskem. V dokumentarcu Odškodnine (Damages / How Much Is Your Life Worth?, 2007) pa je prikazal vsakdan odvetniške pisarne iz Bostona, specializirane za tožbe proti posameznikom ali podjetjem, ki naj bi iz malomarnosti ali zaradi napačne profesionalne presoje povzročili telesne poškodbe ali smrt. Oba filma smo videli tudi v Sloveniji, na Festivalu dokumentarnega filma.

iz prve roke

»Na snemanju sem preživel 400 dni, torej več časa kot z lastnimi tremi otroki. Kot Evropejca me je najbolj presenetilo, kako zelo sem se prepoznal v prizorih, ki prikazujejo, kako se ameriški in japonski starši s svojimi otroki niso zmožni povezati brez nekega ‘vmesnika’, pripomočka, in kako težko med vsemi distrakcijami, ki jih obkrožajo, ohranjajo zbranost za osnovna človeška doživetja. Japonskega očeta na primer vidite, kako s hčerko na kolenih sedi za računalnikom, zraven pa še telefonira. Natanko isto počnem jaz s svojimi otroki!

Na zahodu nas je groza možnosti, da bi bilo otroku za trenutek dolgčas, zato ga ves čas stimuliramo, mu predvajamo glasbo, ga obkladamo z igračami, ves njegov čas zapolnjujemo z nekimi ‘vsebinami’. Prevzelo me je, ko sem videl, kakšen odnos lahko mongolski ali afriški otrok vzpostavi z navadno muho, kako se lahko cel dan igra s kamnom ali zavojčkom toaletnega papirja. To je lekcija za vsakega starša na Zahodu. Odsotnost kupa potrošniških dobrin še ne pomeni revščine.

Menim, da nas ta film spodbudi, da se vprašamo o nekaterih vidikih našega odnosa do otrok, ki se nam zdijo samoumevni, hkrati pa razkriva, da ne obstaja samo en pravi način, kako počnemo stvari.«
– Thomas Balmès, režiser

»Prizor, ko pride koza pit vodo iz škafa, v katerem se kopa otrok, lepo ponazarja specifičnost dokumentarističnega filmskega ustvarjanja. Tega ne moreš napisati v scenarij. Prav zato rad delam dokumentarce. V večini primerov realnosti ne moreš premagati. Če si vzameš čas in imaš veliko svobode v načinu pripovedovanja zgodbe, je realnost zlahka kos vsakršni fikciji.«
– Thomas Balmès, režiser

»Predstavljal sem si občinstvo, ki bo v kinodvorani zaploskalo dejstvu, da se je otrok postavil na lastni nogi.«
– Alain Chabat, scenarist

kritike

»Če imate radi malčke, se bo težko zgodilo, da vam ne bi bili všeč Otročički. Film bo osvežil vašo vero v našo zapleteno, čudaško in simpatično vrsto. Če ste prebrali kak priročnik o vzgoji otrok, bodo Otročički za vas presenečenje in olajšanje.«
– A.O. Scott, The New York Times

»Film ne išče odgovorov, saj ne postavlja vprašanj. Gre za eksperiment – ontološki (ali dojenčki vedo, da so dojenčki?) in eksistencialističen (ali razmišljajo o tem, kdo naj bi bili?).«
– Wesley Morris, Boston Globe

»Otročički so morda prvi post-YouTubovski dokumentarec. Film brez naracije, pojasnjevalnih besedil ali konvencionalne narativne strukture gledalca preprosto povabi k hipnotičnemu doživetju, k uživanju ob gledanju reči – v tem primeru dojenčkov – takšnih, kakršne so. Film Otročički ne razsoja, vsaj ne eksplicitno; namesto tega sugerira, da sta privilegiranost in pomanjkanje – vsaj po zahodnih standardih – relativna pojma.«
– Ann Hornaday, Washington Post

»To ni domači video. Fotografija je neverjetna, glasba Bruna Coulaisa pa temu zanimivemu vizualnemu dnevniku doda ravno pravi soundtrack.«
– Claudia Puig, USA Today

»Jean-Jacques Rousseau in Benetton vam z zadovoljstvom predstavljata prihod svojega najmlajšega.«
– Joachim Lepastier, Cahiers du cinéma

»Slabe volje? Poglejte Otročičke. /…/ O tem filmu je mogoče napisati diplomsko nalogo iz sociologije, filmskih študij ali pedagogike. A nobeno seciranje ne more imeti takega učinka kot neposredne in pristne podobe teh štirih otrok, ki odraščajo vsak v povsem svojem svetu, a hkrati tako zelo enako, tako odkrito in, ob odsotnosti boljšega izraza, tako skrajno ljubko. Otročički je eden tistih biserov filmske umetnosti, ki gledalca preprosto razoroži in ga prisili, da pozabi na vse svoje skrbi. Celo največji ciniki bodo po ogledu tega filma težko prišli iz kina z mrkim obrazom.«
– Igor Harb, Vikend

»Dojenčki pač. Čudovito.«
– Roger Ebert, Chicago Sun-Times

Preberite več:   uradna stran >   Kinodvor >   IMDb >                 Nazaj na spored >