Ricky

Posebna projekcija za starše z dojenčki za materinski dan:
v ponedeljek, 25. marca 2013, ob 13:00.

Oglejte si fotografije dogodka: >


Projekcija je bila posebej prilagojena za ogled z dojenčki, kar pomeni:
– V kinodvorano je dovoljeno iti z otroškim vozičkom (‘vozičkarski drive-in’).
– Dvorana je rahlo osvetljena (ne v temi).
– Film je nekoliko tišje predvajan (da se morebitni zaspančki ne zbudijo).
– Dovoljeno je dojenje in hranjenje dojenčkov po stekleničkah.
– Film ni predolg.

V praksi je to videti tako, da nekateri otročički spijo v naročjih ali v vozičkih, eni so ‘priklopljeni’ na prsi, drugi zraven prav zavzeto gledajo film, malo večji imajo s sabo igrače in plazijo po tleh, če katerega napade sitnoba, ga lahko mamica nosi sem in tja in je nihče čudno ne gleda … Skratka posebna in čudovita izkušnja!

Ta oblika druženja mladih staršev je po svetu že zelo priljubljena (v Sloveniji t.i. ‘kino v plenicah‘ redno prakticira ljubljanski Kinodvor), pa tudi na Ptuju smo jo že preizkusili. Oglejte si vtise s prvega tovrstnega ptujskega dogodka (klik): >
Preberite zapis Tine Lešničar: Naj živijo alternative, naj živi doječi kino!


Ricky, F. Ozon, Francija / Italija, 2009, 90 min
Ko Katie, povsem običajna ženska, sreča Paca, povsem običajnega moškega, se zgodi nekaj čarobnega: zaljubita se. Iz njune ljubezni se rodi vse prej kot običajen otrok: Ricky. Vse to pa je samo začetek tega presenetljivega, unikatnega in odbitega filma ekstravagantnega francoskega režiserja Françoisa Ozona.

»Nenavadna, samosvoja, na prvi pogled morda za koga celo nekoliko bedasta, toda v bistvu popolnoma smiselna in funkcionalna magično-realistična pripovedna zmes. /…/ Po fantazijski plati, a simbolni, se pokaže, kot da je Ricky pravzaprav nekakšen angelček, saj mu iz podplutb začnejo rasti krila. Vendar v tem ni nič angelskega, ampak je rast kril prikazana zanj precej mučno, recimo kot boleča rast zob, ter za občinstvo zelo organsko, skoraj kot nekakšna telesna degeneracija. Skratka, lik Rickyja je razumeti kot večpomenski simbol najprej na fizični ravni v smislu (ne)zmožnosti soočanj s telesnimi ‘hibami’, nato na človeški ravni kot ‘oviro’ za ljubezen (recimo, strah pred njo v pogledu trajnejše, družinske zveze) in kot morda že kar prezahtevno nalogo za starša ter nenazadnje lahko tudi na duhovni ravni kot angelsko bitje, a bistveno drugačno od stereotipnih angelskih pričakovanj.«
Uroš Smasek, Večer

»Spomnite se le, kako matere rečejo svojim novorojenčkom: Moj angelček! …«
Marcel Štefančič, jr., Mladina

Preberite več:   uradna stran >   Kinodvor >   IMDb >

Nazaj na spored >