Trije plakati pred mestom

OBVESTILO! Nocojšnja, zatvoritvena projekcija filma Trije plakati pred mestom bo zaradi nestabilnega vremena v Mestnem kinu Ptuj. Pridite, čakajo nas vrhunski film, pogostitev in še lepo presenečenje! Vstopnine ni.

Kino brez stropa 2018
Zatvoritvena projekcija Kina brez stropa 2018:
v četrtek, 5. julija, ob 21.30 na dvorišču ptujskega gradu
(v primeru dežja v Mestnem kinu Ptuj)
Vstopnine ni, vabljeni!


Projekcijo je omogočilo podjetje logo Addiko Bank


Trije plakati pred mestomThree Billboards Outside Ebbing, Missouri, Martin McDonagh, VB / ZDA, 2017, 115 min
Minilo je že več mesecev, odkar so Mildred Hayes umorili hčerko, a policiji še vedno ni uspelo najti morilca … Črna tragikomedija ostro zaorje v drobovje »small-town« Amerike. Dobitnik dveh oskarjev (od 6 nominacij): za glavno žensko vlogo (Frances McDormand) in za stransko moško vlogo (Sam Rockwell).

Minilo je že več mesecev, odkar so Mildred Hayes umorili hčerko, a policiji še vedno ni uspelo najti morilca. Jezna mati se zato odloči za drzno potezo: najela bo tri velike reklamne panoje ob cesti, nanje pa bo z velikimi črkami napisala očitajoča sporočila, namenjena šefu lokalne policije Williamu Willoughbyju. Nenavadni primer nepokorščine prevzame nezrel policist Dixon, ki ima za seboj bogato zgodovino rasističnih in nasilnih izpadov. Boj med Mildred in policijskimi silami v Ebbingu se neizogibno stopnjuje do neslutenih razsežnosti.

Avtor o filmu

»Kam greš, ko te prevevata izguba in jeza brez upanja na razrešitev? Kaj lahko storiš, konstruktivnega ali destruktivnega, da stvari prevetriš in se kaj premakne? Zanimivo je proučevati idejo, kaj se zgodi, ko upanja morda več ni, vendar se odločiš, da boš burkal gladino, dokler upanje ne vznikne. Zaradi tega ta film preveva drugačno ozračje od večine kriminalk; obstaja večno vprašanje ‘kaj če ta zločin nima rešitve?’.«
– Martin McDonagh, režiser in scenarist

Recenzije

»Če ste dodobra seznanjeni z McDonaghovim delom, potem veste, kaj vas čaka: sarkastična duhovitost, obilica profanosti, neobičajni preobrati, pogosto brutalno nasilje in tiste vrste kompleksen, elokventen rafal dialogov, ob kakršnem se vam zvrti v glavi – predstavljajte si Tarantina, če ne bi bil tako obseden z dokazovanjem, koliko filmov je že videl. Če pa poznate samo režiserjeva filma Morilca na kolektivca in Sedem psihopatov, boste morda presenečeni, da je ustvaril in v jedro te prav posebne zgodbe umestil tako močen ženski lik. Avtorjeva gledališka dela pogosto temeljijo na ženskah z jekleno voljo (poglejte si The Beauty Queen of Leehane in The Cripple of Inishmaan), toda zdi se, kot bi Mildred zasedala edinstveno mesto v McDonaghovem panteonu likov. To je ženska, ki žaluje, ki je besna kot hudič, ki zna biti materinska, pa tudi zahrbtna kot kača.«
– David Fear, Rolling Stone

»Frances McDormand v sodobnem vesternu Martina McDonagha dominira kot ženska, ki maščuje hčerin umor. /…/ Ona je Mildred Hayes, angel maščevanja v spopadu s svetom. Zaklenite vrata in zapahnite okna. Mildred pribesni po glavni ulici kot prekaljen in zagrizen Spencer Tracy v Slabem dnevu v Black Rocku. /…/ Tistih, ki poznajo McDonaghovo delo, ne bo presenetilo, da so Trije plakati pred mestom drzen in pester film, robustno zgrajen in nadrobno spisan surovi karneval malomestne Amerike. Toda premore tudi veliko, utripajoče srce in neolepšano sočutje do svojih prepirljivih prebivalcev. /…/ Pri McDonaghovem filmu pa je najbolj impresivna njegova svobodna narava, njegova smodniška senzibiliteta; zavedanje, da se lahko ljudje v hipu obrnejo za 180 stopinj. Trije plakati se začnejo kot sodobni vestern: ne manjka mu mariachi glasbe in srepih pogledov, ki streljajo čez zaspano glavno ulico. Nato skrene v levo, da bi naslikal komični portret malega mesta. Se obrne v desno, da bi postal potepuški pikareskni roman. Stara prepričanja so ovržena, v stiski se kujejo nepričakovana zavezništva in nekaterim od teh likov uspe celo preživeti. McDonagh jih nato zbere vkup in prepusti usodi, iskanju srečnega konca ali naslednje avanture, karkoli že jih bo prej doletelo.«
– Xan Brooks, The Guardian

»Predstava McDormandove je impozantna prav toliko kot z oskarjem nagrajena igra v Fargu pred 21 leti – ko je to potrebno, je besna in surova, da bi ob njenih govorih in pogledih najraje vstali in zažvižgali, toda komične in čustvene plati vloge se loti s tankovestno, kirurško preciznostjo. Ko se Mildred pojavi v oglaševalski agenciji s predlogom za plakatne napise v rokah, je kot revolveraš, ki vkoraka v saloon – pretkan pomežik ideji pravice, kakršna je veljala na Divjem zahodu in jo film nato preobrne kot točilniško mizo. /…/ Neznanski užitek ga je gledati, za kar sta v celoti zaslužna neusmiljena igra in virtuozni scenarij. To je film, ki ne prizanese nobenemu svojih likov. Kar pa se tiče gledalcev – no, boste že videli.«
– Robbie Collin, The Telegraph

»Jeza je energija v McDonaghovem briljantnem filmu Trije plakati pred mestom, enem najboljših tega leta. V zgodbi ‘o Jugu Združenih držav z irsko držo’ scenarista in režiserja filma Morilca na kolektivca jeza ni bolezen, ki jo moramo pozdraviti. Kot večino avtorjevih del zgodbo preveva duh Flannery O’Connor – navedek O’Connorjeve, da se ‘resnica ne spreminja v skladu s tem, ali jo lahko prenesemo’, bi lahko bil slogan tega filma. Hollywood nas rad uči, da je jeza greh in da le sprejemanje in razumevanje vodita k resnični sreči. Kar je lažje reči kot narediti, kajne? Kako naj ne bi bili jezni na svet, ki ni pošten? /…/ Človek se mora boriti. Samo skozi borbo in bes lahko druga čustva, kot sta empatija in razumevanje, privrejo na površje. Jeza ni bolezen, temveč korak na poti k razumevanju sveta. In nihče ne zna biti jezen bolje od Frances McDormand, ki tu odigra svojo najboljšo vlogo po Fargu /…/. /…/ Trije plakati pred mestom so eno tistih resnično redkih del, ki se zdijo hkrati globoka in prizemljena, ki navdihujejo, ne da bi se za to manipulativno trudila. Zelo malo filmov me je v zadnjem času v enaki meri tako nasmejalo in spravilo v solze. Zelo malo filmov zadnje čase je bilo tako dobrih.«
– Brian Tallerico, www.rogerebert.com

»Trije plakati pred mestom vsekakor sledijo duhu McDonaghovih prejšnji filmov, dodobra obloženi s tisto slastno profanostjo, pikrimi replikami in jedkimi prevarami, ki so filma Morilca na kolektivca in Sedem psihopatov začinile s predrznim šarmom. Toda režiserju je tokrat uspela najsijajnejša ukana: film, ki prenaša svoj potrti nihilizem s presenetljivo lahkotnostjo; manirizem, ki se nato ukloni v imenu nepričakovane miline. Z drugimi besedami, Trije plakati niso le režiserjev najboljši film doslej, pač pa tudi njegov najbolj sočuten.«
– Ben Croll, IndieWire

»Film, poln sarkastičnih dialogov in slikovitih likov, ki ga podžigata ironično luciden pogled na naš svet in dejstvo, da zna biti ta v istem hipu krut in ljubeč. Za zgodbo, ki je zgrajena na tako mračnih temeljih, je prav osupljivo poln upanja. In še strašansko zabaven.«
– Dave Calhoun, Time Out London

Nagrade in festivali

Najboljši scenarij – Benetke. Nagrada občinstva – Toronto. Nagrada občinstva – San Sebastián. Nagrada občinstva – Camerimage. Nagrada občinstva – Leeds. Nagrada občinstva – Denver. Nagrada občinstva – San Diego. Nagrade zlati globus za najboljši film, glavno žensko vlogo in stranskega igralca v kategoriji drama ter najboljši scenarij. Nagradi britanskega neodvisnega filma (BIFA) za najboljšo montažo in glasbo ter devet nominacij, vključno z nominacijo za najboljši britanski neodvisni film. Nagrada AFI za film leta. London. Tokio. Viennale. Black Nights, Talin. Liffe.

Preberite več: IMDb >   Uradna stran >   Kinodvor >
Nazaj na spored >