Hladna vojna

Zimna wojna

Pawel Pawlikowski, Poljska / Francija / VB, 2018, 88 min, romantična drama, s podnapisi, 15+

Globoko osebna, z glasbo prežeta zgodba o nemogoči ljubezni v nemogočih časih je navdihnjena z življenjsko zgodbo režiserjevih staršev. Nagrada za najboljšo režijo in nominacija za zlato palmo v Cannesu, tri nominacije za oskarja (za režijo, fotografijo in tujejezični film), evropski film leta 2018.

Pet let po izjemnem in nepričakovanem uspehu filma Ida (leta 2013 prejemnik tujejezičnega oskarja) se vrača večkrat nagrajeni poljski režiser Pawel Pawlikowski. Romantična drama Hladna vojna je letos na filmskem festivalu v Cannesu prejela nagrado za najboljšo režijo ter bila nominirana za zlato palmo. Poljsko-britanski avtor se še naprej drži prepoznavne črno-bele kulise in zgodovinskega konteksta.

Tokratni film spremlja ljubezensko zgodbo med moškim in žensko, ki prihajata iz različnih okolij, a ju v nekem trenutku poveže usoda. Zgodba je postavljena v čas hladne vojne, v 50. leta preteklega stoletja, dogaja pa se na Poljskem, v Berlinu, Parizu in Jugoslaviji.

Wiktor in Zula se srečata leta 1949 med ruševinami povojne Poljske. On je izobražen glasbenik, ki po podeželju išče kandidate za državno sponzorirano folklorno skupino, ona je mlada pevka, ki ga očara s svojim temperamentom in samosvojo držo. Čeprav se zdi, da si nista usojena, hkrati ne moreta živeti drug brez drugega. Njuni burni romanci sledimo s Poljske v vzhodni Berlin, v Jugoslavijo in v pariške jazz klube petdesetih let.

Hladna vojna, posvečena režiserjevima staršema in navdihnjena z njuno življenjsko zgodbo, je globoko osebna, z glasbo prežeta zgodba o nemogoči ljubezni v nemogočih časih.

O avtorju

Pawel Pawlikowski (režiser in scenarist) se je pri štirinajstih letih iz rodne Poljske odselil v Nemčijo in Italijo, leta 1977 pa se ustalil v Veliki Britaniji. Na Poljsko se je vrnil leta 2013, da bi posnel Ido. Film je prejel nominaciji za oskarja 2015 za najboljši tujejezični film in za fotografijo, evropsko filmsko nagrado za najboljši film, režijo, scenarij in fotografijo ter nagrada občinstva, … Študiral je literaturo in filozofijo v Londonu in Oxfordu. Sredi osemdesetih let je začel snemati uspešne dokumentarce za BBC, med njimi From Moscow to PietushkiDostoevsky’s TravelsSerbian Epics in Tripping with Zhirinovsky. Dvema igranima televizijskima filmoma, ki ju je posnel v devetdesetih, sta sledila celovečerca Zadnje zatočišče in Moje poletje ljubezni. Filma sta poleg številnih drugih mednarodnih priznanj Pawlikowskemu prinesla nagrado Britanske akademije za film in televizijo (BAFTA). V Sloveniji se je prikazoval tudi njegov psihološki triler Ženska iz petega okrožja s Kristin Scott Thomas in Ethanom Hawkom.

Beseda avtorja

»Film je deloma navdihnilo zapleteno in viharno razmerje mojih staršev. /…/ Bila je velika romantična ljubezen. Potem pa sta se sprla in razšla. Kasneje sta se znova našla in imela mene, se spet ločila, imela druge partnerje, mama se je celo poročila. Nato sta vsak zase zapustila državo in se znova srečala na Zahodu, se nekako spet uspela skregati in raziti, dokler nista nazadnje, štirideset let kasneje, skupaj umrla. /…/ Videl sem že marsikaj, ampak zgodba mojih staršev zasenči vse druge. Bila sta najbolj zanimiva dramska lika, kar sem jih kdaj srečal. /…/ Njuna zgodba je bila vedno z mano; kot nekakšna matrica za vse ljubezenske zgodbe. Vedel sem, da jo moram posneti. /…/ Ne maram biografij, življenja ni mogoče zajeti v film. Vsiljevanje nekakšne vzročno-posledične logike običajno pripelje do zelo cenenih prizorov in dialogov ter reduktivnih interpretacij. Zato sem dolgo iskal rešitev in nazadnje prišel do eliptičnega sloga pripovedi, a sem potreboval nekaj, kar bi vse držalo skupaj. Glasba je tako postala nekakšen tretji lik v filmu, tretji element, ki je pomagal identificirati spreminjajoče se razmerje, različna časovna obdobja in različne kraje.«
– Pawel Pawlikowski

Recenzije

»Prvi del se odvije kot neskončno zapeljiv muzikal z najčudovitejšo črno-belo fotografijo, kar sem jih videl v dolgem času. V filmu lahko čutimo številne vizualne vplive, med katerimi najbolj izstopajo Brassaïove fotografije nočnega Pariza. Tu so tudi kompozicije v slogu Tarkovskega, vzdušje pa spominja na Evo Josepha Loseyja /…/. Koreografija in ritem plesov, posnetkov in montaže sta čisti užitek. Ta površinski vrtinec prevzetosti pa ne bi deloval brez žareče Joanne Kulig, katere igralski nastop je dovolj silovit, da bi lahko postala Jeanne Moreau de nos jours. /…/ Lahko bi rekli, da bo film najbolj ugajal baby boomerjem, kakršen sem tudi sam /…/, a Hladna vojna prekipeva od zanosne energije in politične relevantnosti, ki bosta presegli vsakršno tovrstno predalčkanje.«
– Nick James, Sight & Sound

»Hladna vojna je mračen muzikal, poln tišin in elips, ki v spomin prikliče besede Milesa Davisa, da ‘ne gre za note, ki jih igraš, ampak za tiste, ki jih ne igraš’. Gledalcu je prepuščeno, da zapolni občasne luknje v zgodbi in zasluti prava čustva, ki tako pogosto ostanejo neizgovorjena. Temu primerno me je film pustil brez besed. /…/ ob tej poljsko-britansko-francoski koprodukciji se mi je nepričakovano zazdelo, da gledam Casablanco ali Deželo la la v režiji Andrzeja Wajde ali Agnieszke Holland – opomin na tiste temeljne stvari, ki ostanejo, ko čas mineva.«
– Mark Kermode, Observer

»Hladna vojna je muzikološka poslastica, ki prinaša eklektičen venček pesmi: od tradicionalnih ‘gorskih’ melodij do hvalospevov poljedelskim reformam iz sovjetskega obdobja; od klasičnih skladb, prek odlomkov Georgea Gershwina (pesem I Loves You, Porgy ima posebno pomembno vlogo) in drugih jazz komadov, pa vse do Rock Around the Clock benda Bill Haley & His Comets. /…/ Vznemirljiva študija romantičnih razočaranj s fantastičnim soundtrackom.«
– Leslie Felperin, The Hollywood Reporter

»Hladna vojna je veličasten skok v preteklost: film, narejen z zanosom in liričnostjo, ki obudi zlate čase evropskega novega vala. /…/ Pawlikowski /…/ prikliče v spomin Miloša Formana, Jiríja Menzla in Françoisa Truffauta na začetku njihovih karier. Film, posnet v črno-beli tehniki, do zadnje podrobnosti poustvari povojno komunistično Poljsko in Pariz petdesetih in šestdesetih let. Morebitni občutek, da gre za vajo v sepijasti nostalgiji, izniči čudovito ognjevita in impulzivna igra Joanne Kulig.«
– Geoffrey Macnab, The Independent

»Pretresljiv povojni ep v miniaturi – kot roman, napisan s preciznostjo in varčnostjo kratke zgodbe.«
– A. A. Dowd, AV Club

Nagrade in festivali

Cannes 2018: nominacija za zlato palmo in nagrada za najboljšo režijo. Karlovi Vari. Odesa. Otvoritveni film – Sarajevo. Telluride. New York. Toronto. San Sebastián. V tekmovalnem programu FEMF Piran 2018.

Film je zelo primeren tudi za šolski ogled.
Več informacij o možnostih organiziranja šolskih kinopredstav najdete na tej povezavi.

Teme za pogovor:
usodne ljubezni, glasba, različne glasbene zvrsti, ustvarjalnost in ustvarjalec, osebno in družbeno, življenje v Vzhodni in Zahodni Evropi v povojnem času, filmske upodobitve velikih ljubezenskih zgodb, avtorski film

Uporabno pri predmetih:
film, glasba, sociologija, zgodovina, filozofija, psihologija

Bodite obveščeni o dogajanju
v Mestnem kinu Ptuj