Močno me objemi

 

Zdi se, da gre za zgodbo o ženski, ki je odšla …

 

 

»Prijatelj /…/ mi je dal v branje gledališko igro /…/ Je reviens de loin, ki jo je leta 2003 napisala Claudine Galéa. Knjige nisem poznal. Bral sem jo na vlaku in začel jokati kot otrok. To se mi že dolgo ni zgodilo, moral sem se skriti pod jakno. /…/ Besedilo je prevzelo tudi producenta, a spraševala sta se, kako se bom lotil snovi, ki je bila zelo literarna, prefinjena, poetična. In še nikoli uprizorjena! Meni pa je bilo to všeč, bilo je kot poziv: vdahniti tej družini življenje … /…/ Odločil sem se torej potopiti v vsak prizor in pisati do solz. Vedno je zanimivo vzeti snov, ki ni namenjena filmu, saj moraš iz nje izvleči prav tisto, kar ne more biti drugega kot film! Arheološka igra, s čopičem iz svetlobe! /…/ Zaželel sem si gledati filme, kar je bil dober znak. V zgodbi bodo torej solze in duhovi. Najprej so tako prišle na vrsto melodrame: Corps à cœur Paula Vecchialija, Douglas Sirk seveda, pa Nicholas Ray, Piccoli v filmu Je rentre à la maison Manoela de Oliveire, Bill Murray v Jarmuschevih Zlomljenih cvetovih (Broken Flowers), Pagnol … Ogledal sem si jih veliko. Potem so bili tu filmi o halucinacijah, bolj mentalni: Japonci, Buñuel, Duh in gospa Muir (The Ghost and Mrs. Muir), Resnais (vedno Resnais!), Fantovska leta (Boyhood), Hitchcock … Pa knjige Laure Kasischke, ekskurzi Sophie Calle, serija Ostali (The Leftovers), Pixarjevi animaciji V višave (Up) ter Koko in velika skrivnost (Coco) … /…/ S požiranjem filmov drugih ljudi sem preverjal, potrjeval le eno: intuicijo, ki mi je govorila, da moram lažno/resnično, delirij/realnost obravnavati na isti ravni, brez estetskega ločevanja, brez šivov. Tisto, kar junakinja doživi, in tisto, kar si izmisli, mora biti izenačeno. /…/ Ni me zanimala bolečina ženske. To ni bila mati božja na križevem potu. Njena živahnost, njena zvijačnost, skoraj igriva in paradoksalno lucidna v svoji domiselnosti, je bila kot ljubezenski impulz, ki nas pripravi k temu, da jo imamo radi in je ne pomilujemo. /…/ Idealen naslov bi bil ‘Imitacija življenja’, vendar je bil že zaseden. [Smeh.] ‘Je reviens de loin’ je preveč spominjal na sociološko potovanje. Ko iščem naslove, poslušam pesmi, podobno kot Fanny Ardant v Sosedi (La femme d’à côté). V nekem trenutku se je pojavil Étienne Daho. Za prizor v nočnem klubu sem si zamislil njegovo pesem La nage indienne, ki ima v refrenu besede: ‘Serre-moi fort. Si ton corps se fait plus léger, je pourrai nous sauver’ (‘Močno me objemi. Če bo tvoje telo lažje, naju lahko rešim’), kar se počasi spremeni v: ‘Serre moins fort. Si ton cœur se fait plus léger, je pourrai me sauver (‘Stiskaj manj močno. Če bo tvoje srce lažje, se lahko rešim’). Dolgo sem okleval med naslovoma ‘Serre moi fort’ in ‘Serre moins fort’, toda nazadnje je zmagal prvi. Vendar brez vezaja. Tri besede, kot bi bile ločene druga od druge.«

– Mathieu Amalric

 

 

»Besedi žalovanje, ki je nikoli ne izreče, Mathieu Amalric postavi nasproti poziv ‘Močno me objemi’, ki je še toliko lepši, ker pripada prejšnjemu svetu. To je vabilo, da izberemo življenje in tako morda začnemo znova, hkrati pa ničesar ne pozabimo.«

– Sophie Joubert, L’Humanité

 

»Med resničnostjo in domišljijo, življenjem in smrtjo. Čudovit, velik film, poln skrivnosti in miline. /…/ Močno me objemi je intelektualen film, ki deluje organsko. Vzame te in odnese na krilih Clarisse oziroma Vicky Krieps, igralke, ki je eterična in čutna, vsakdanja in sublimna, od tu in hkrati od drugod.«

– Isabelle Danel, Bande à part

 

»Mathieu Amalric je ena najbolj izvirnih osebnosti francoskega avtorskega filma. /…/ Izumlja nore zgodbe, ki se med seboj zelo razlikujejo, vendar jih tako ali drugače vedno zaznamuje melanholična manifestacija nekega bitja ali resničnosti, katerih izginotje ni izbrisalo njune prisotnosti. Zaznamuje pa jih tudi formalni razpad, ki jo ta razpršitev realnosti povzroči v pripovedi; ta se tudi sama razpolovi, dokler ne vemo več, katera je privid druge. Vsa njegova dela /…/ temeljijo na tem modelu. Z Močno me objemi Amalric izpelje nekakšno radikalno očiščenje tega svojega vznemirjujočega in obsesivnega nagnjenja. Film je Möbiusov trak, ki ga je težko odmotati brez razkritij, s katerimi bi užitek odkrivanja pokvarili gledalcu.«

– Jacques Mandelbaum, Le Monde

 

»Amalricu uspe čudež, saj namesto da bi objokovali sebe, jočemo s Clarisse (in to veliko). Gani nas njena domiselnost pri preoblikovanju resničnosti in ustvarjanju nepozabnih prizorov duhovnega življenja.«

– Frédéric Mercier, Positif

 

»Prevzemajoča družinska drama Mathieuja Amalrica je še en dokaz, da je Vicky Krieps ena najbolj vznemirljivih igralk ta hip. /…/ Prilagoditi igro za filmsko platno v varčnejši in bolj introvertirani obliki, kot jo ima izvirnik, je drzna poteza, a Amalric premore več kot dovolj režiserskih izkušenj, da je nalogi kos.«

– Adam Solomons, Little White Lies

 

»Močno me objemi je vizualna in zvočna pesem, ki govori o zapletenosti komuniciranja z ljubljenimi osebami skozi čas, prostor, žalovanje in spomin. Pravi umetniški dosežek je, da je scenaristu in režiserju Mathieuju Amalricu uspelo besedilo, prvotno namenjeno odru, spremeniti v živo delo s tako edinstveno bogatim filmskim jezikom. /…/ Odlična igra vseh štirih glavnih igralcev stopnjuje čustveno moč filma, a vse prekaša z globokim, elegičnim obupom prežeti nastop Vicky Krieps – igralska predstava, kakršne nismo videli od Juliette Binoche kot žalujoče ženske v filmu Tri barve: modra (Trois couleurs: Bleu) Krzysztofa Kieslowskega.«

– Katarina Docalovich, Paste

 

»Delo bi lahko označili zgolj za konceptualni izziv, če ne bi bilo režiserjeve izjemne občutljivosti in prisotnosti luksemburške igralke Vicky Krieps /…/, ki film prepojita s celo paleto pristnih čustev. /…/ Poleg vrhunske umetniške izvedbe je to predvsem zelo človeški film, ki ga poganja karizmatična in presunljiva glavna igralka. Ta se povsem preda zelo zahtevni vlogi, upodabljajoč ‘normalnost’ sredi hudih notranjih pretresov. Film bo pravi užitek tudi za vse ljubitelje glasbe, zlasti tiste, ki obožujejo klavir /…/. Amalric prinaša čisto umetniško delo, razkrivajoč vso širino in globino svoje filmske palete, ne da bi jo skušal narediti dostopno, temveč – ravno nasprotno – vse do konca vzdržuje čustveni kaos. Kapo dol!«

– Fabien Lemercier, Cineuropa