Zgodba
Emile in Caroline v zapuščenem pariškem stanovanju najdeta golega in prezeblega mladeniča brez vsakršnega dokumenta. Kmalu izvesta, da se je neznanec izraelskega rodu odločil, da bo Francija njegova nova domovina, in mu skleneta pri tem pomagati. Čeprav je Yoavu nova kultura neznana, trmasto vztraja pri svoji odločitvi. Z izraelsko-francoskim slovarjem v rokah tava po mestu in neprestano ponavlja nove besede; obiskuje tečaj za tujce in se preživlja s poziranjem za pornografsko spletno stran. Mu bo uspelo?
Francosko-izraelsko-nemška koprodukcija pripoveduje o dvajsetletnem mladeniču v Parizu, ki se nepreklicno odloči, da se bo odpovedal svoji domovini, Izraelu. Svojo popolno odrešitev vidi v tem, da postane francoski državljan. Prvi korak je, da bo zamenjal jezik. Od zdaj naprej ne bo izustil niti ene hebrejske besede več. Njegov stalni sopotnik postane slovar. Obiski izraelskega veleposlaništva mu grejo že pošteno na živce, čudna pa je tudi pomoč, ki mu jo ponudi francoski parček, s katerim se je spoprijateljil. Film temelji na resničnih dogodkih režiserja in scenarista Nadava Lapida, na letošnjem Berlinalu pa je prejel nagrado Zlati medved.
Iz prve roke
»Leto in pol po končanem služenju vojaškega roka sem začel študirati filozofijo na univerzi v Tel Avivu. V priljubljenem tedenskem časopisu sem objavljal članke o športu in se lotil pisanja kratkih zgodb. Film me v tistem času ni posebej zanimal. Življenje je bilo lepo. A nekega dne – kot bi zaslišal neki glas, kot kakšna Devica Orleanska ali Abraham – sem spoznal, da moram zapustiti Izrael. Da moram oditi takoj in za vedno. Izruvati korenine, zbežati in se rešiti izraelske usode. Deset dni pozneje sem se znašel na letališču Charlesa de Gaulla. Francijo sem izbral zaradi svojega občudovanja Napoleona, navdušenja nad Zidanom ter nekaj Godardovih filmov, ki sem jih odkril mesec ali dva prej. Moje znanje francoščine je bilo osnovno, bil sem brez kakršnegakoli dovoljenja ali vize in poznal nisem nikogar. Ampak bil sem odločen, da se ne bom nikoli več vrnil. Da bom živel in umrl v Parizu. Nehal sem govoriti hebrejsko, pretrgal vse vezi z Izraelci in začel obsesivno prebirati francoski slovar. Da bi preživel, sem opravljal priložnostna dela. Živel sem v revščini in samoti. /…/ Nekega dne pa sem našel prijatelja, francoskega prijatelja, najboljšega prijatelja, kar sem jih kdaj imel. Med nama se je spletla močna vez, kljub družbenim, kulturnim in nazorskim razlikam – ali pa morda ravno zaradi njih. Zame je bil poosebljenje tipičnega Francoza, ki sem mu hotel biti na vsak način podoben, hkrati pa sem ga hotel – s svojo napoleonsko in mladostniško megalomanijo – premagati in si ga podrediti.«
– Nadav Lapid
»Mislim, da je jezik naša najbolj inherentna stvar, ki jo lahko spremenimo. Težko spremenimo svoje telo. Preteklosti ne moremo. Yoavovo telo vsebuje njegovo preteklost. Vsebuje njegovo bistveno čud, ki se je želi naglo znebiti. /…/ Yoav napreduje med svojim izraelskim telesom in francoskimi besedami. S tega vidika je skorajda samoumevno, da telo trpinči, se z njim spopada.«
– Nadav Lapid
O avtorju
Nadav Lapid, je rojen leta 1975 v Tel Avivu. Po študiju filozofije in odsluženem vojaškem roku se je preselil v Pariz, nato pa v Jeruzalemu diplomiral na filmski šoli Sam Spiegel. Za celovečerni prvenec Policeman si je prislužil posebno nagrado žirije na festivalu v Locarnu. Danes je priznan režiser, scenarist in član žirij mednarodnih filmskih festivalov ter prejemnik najvišjega francoskega naziva za kulturne dosežke.
Festivali, nagrade
Berlinale 2019 (najboljši fim, nagrada FIPRESCI), Sydney 2019, LIFFe 2019
Igrajo
Louise Chevillotte, Quentin Dolmaire, Tom Mercier
