Spencer

Spencer

Pablo Larraín, Nemčija / Čile / VB / ZDA, 2021, 111 min, biografska drama

Sijajni režiser Pablo Larrain je posnel film o prelomnem trenutku v začetku devetdesetih, ko se je princesa Diana odločila končati svoj zakon s princem Charlesom. Princeska se je za božič odločila, da bo pravljico končala po svoje … Nominacija za oskarja za glavno žensko vlogo (Kristen Stewart).
Spencer
Spencer
Spencer

Film se dogaja v letu 1991, med božičnimi prazniki, ko se princesa Diana začenja soočati s svojo težko odločitvijo, končati zakon s princem Charlesom. Film nam daje vpogled v ekstravagantno življenje na posestvu Sandringham in popolno oriše emocije Lady Di med njenimi borbami proti govoricam o aferah in nenehnem izogibanju paparazzom.

Zgodba

Zakon princese Diane in princa Charlesa se je že zdavnaj ohladil. Čeprav krožijo govorice o aferah in ločitvi, je za božične praznike na kraljičinem posestvu Sandringham zapovedan mir. Tam se jé in pije, strelja in lovi. Diana igro dobro pozna – toda letos bodo stvari precej drugačne …

Iz prve roke

»Vsi smo odraščali z neko idejo o tem, kaj je pravljica. Diana Spencer je paradigmo obrnila na glavo in za vedno spremenila način, kako razmišljamo o idealiziranih ikonah, ki jih ustvarja popularna kultura. To je zgodba o princesi, ki se je odločila, da ne bo postala kraljica, ampak si bo sama ustvarila identiteto. Gre za nekakšno narobe obrnjeno pravljico. Dianina odločitev me je vedno zelo presenečala in mislim, da je morala biti zelo težka. Vse to je v srcu filma. /…/ O Diani je bilo veliko napisanega, zgodb je nešteto – nekatere je mogoče dokazati, drugih ne. Podrobno smo raziskali tako njeno življenje kot božične običaje kraljeve družine, pa tudi anekdote o duhovih v dvorcu Sandringham. Vendar pa je kraljeva družina znana po svoji diskretnosti. V javnosti se pojavi le ob določenih priložnostih, na neki točki pa se vrata zaprejo in potem nihče več ne ve, kaj se dogaja za njimi. To pa pušča veliko prostora za domišljijo. Naš cilj ni bil posneti dokumentarne drame; ustvariti smo hoteli nekaj, pri čemer bi vzeli elemente iz resničnosti, nato pa s pomočjo domišljije s filmskimi sredstvi pripovedovali zgodbo o življenju neke ženske. Najbolj fantastično pri filmu je, da imamo vedno prostor za domišljijo.«
– Pablo Larraín

Portret avtorja

Pablo Larraín (rojen leta 1976 v Santiagu, Čile) se je rodil tri leta po tistem, ko je oblast v državi prevzel Augusto Pinochet, ter odraščal kot privilegiran otrok enega najbolj znanih čilskih desničarskih politikov. Po prvencu Fuga (2005) je leta 2008 posnel prvi del nenačrtovane trilogije o življenju pod Pinochetovo diktaturo, temačno komedijo Tony Manero. Film, premierno prikazan v canski sekciji Štirinajst dni režiserjev, se dogaja v Santiagu leta 1978 in pripoveduje o serijskem morilcu, ki hoče postati čilski John Travolta. Leta 2010 je v tekmovalnem programu Beneškega filmskega festivala premiero doživel režiserjev tretji celovečerec Post Mortem, v katerem spremljamo uslužbenca mestne mrtvašnice v času okrutnega državnega prevrata leta 1973. Sledil je Ne! (No, 2012), sklepni del trilogije, postavljen v zadnje dni Pinochetove diktature. Film je Larraínu prinesel glavno nagrado v sekciji Štirinajst dni režiserjev v Cannesu in nominacijo za oskarja. Režiserjev peti celovečerec Klub (El Club, 2015), provokativna obsodba zločinske dvoličnosti katoliške cerkve, je bil na Berlinalu nagrajen z veliko nagrado žirije, nominiran pa je bil tudi za zlati globus v kategoriji najboljši tujejezični film. Leta 2016 sta premiero doživela kar dva filma, v katerih se je režiser lotil nekakšne reinvencije žanra filmske biografije: Neruda (2016) je bil prikazan v sklopu sekcije Štirinajst dni režiserjev festivala v Cannesu, Jackie, v katerem je nekdanjo prvo damo zaigrala Natalie Portman, pa v tekmovalnem programu Beneškega filmskega festivala. Neruda je med drugim prejel nominacijo za zlati globus v kategoriji najboljši tujejezični film, Jackie pa poleg nagrade za najboljši scenarij v Benetkah še tri nominacije za oskarja, tudi za najboljšo igralko. Na rednem sporedu Kinodvora smo si poleg zadnjih štirih omenjenih filmov lahko ogledali še Emo, zgodbo o plesalki reggaetona, postavljeno v sodobni Čile. Film je bil premierno prikazan na festivalu v Benetkah leta 2019, kjer je dve leti kasneje premiero doživel tudi Spencer.

Kritike

»Film Spencer – in za to si zasluži vse pohvale – je daleč stran od resnične zgodovine. Tudi za njegovo Diano zagotovo ne bi mogli dokazati, da je v čem podobna resnični Diani, kdorkoli že je ta uboga ženska bila. Vendar pa to še zdaleč ne pomeni, da princesinih oboževalcev in zaščitniških monarhistov ne bo kraljevsko razkuril ta izjemno filmični, veličastno melodramatični prikaz razkroja in brezupa slavnih, ki si drzne ljudsko princeso pripraviti do tega, da v čudovito poudarjeni imitaciji pridušenega, aristokratskega glasu Diane Spencer izreče stavke kot ‘Zdaj pa me pusti. Rada bi masturbirala.’ /…/ Brezsramnost Larraínovega pristopa je v tem, da tragedijo Dianine prezgodnje smrti brez vsakršnih zadržkov vplete v njeno živo sedanjost, hkrati pa uspe ustvariti odločno nekomercialno, čudaško, duhovito in značilno osebno pripoved o morda najbolj slavni tragični ženski dvajsetega stoletja. Film bodo sovražili vsi pravi ljudje. Tako dober je.«
– Jessica Kiang, The Playlist

»Čilski režiser Pablo Larraín /…/ časopisne naslove in škandale obrne v pravo gotsko nočno moro, razkošno ledeno palačo s pridihom Rebecce in dobrodošlim ščepcem absurda pri upodobitvi kraljeve družine. /…/ Tako nesramen film, ki si drzne člane kraljeve družine preučevati kot primerke pod povečevalnim steklom, je lahko posnel samo nekdo od zunaj. /…/ Larraínov pristop je razkošen, opojen in na splošno veličasten. Ne bom pa ga imenoval kraljevski, ker bi naredil slabo uslugo temu implicitno republikanskemu filmu.«
– Xan Brooks, The Guardian

»Film, ki je več kot prepričljiv spremljevalec Jackie (2016), Larraínovega prejšnjega portreta ženske ikone v krizi, preigrava in dekonstruira znani repertoar Dianinih mitov in podob, da bi ponudil empatičen in inteligenten vpogled v ječo slave in privilegijev.«
– Jonathan Romney, Screen Daily

»In tu je najlepši del: vse od prvega trenutka imamo občutek, da gledamo … Diano. Pravo stvar. Kristen Stewart ne ponudi zgolj impersonacije (čeprav je tudi s tega vidika sijajna), pač pa se dobesedno preobrazi; spremeni svoj izraz, ritem, karmo. /…/. To je intimna špekulativna drama, ki ostane karseda blizu tistemu, kar vemo o Diani, hkrati pa je prežeta s poetično ekstravaganco. /…/ Spencer je film, ki ima dovolj drznosti in domišljije, da Diane ne prikaže kot ‘princese’, tudi ne kot uporniške princese, ampak jo upodobi kot idiosinkratično žensko iz mesa in krvi, kakršna je bila, ter ustvari nekakšno sanjsko projekcijo njenega notranjega življenja.«
– Owen Gleiberman, Variety

»Spencer je delo velike občutljivosti, hkrati pa za crknit smešen visoki camp, ki ga ne zanima toliko upodabljanje ‘prave’ Diane kot grajenje živega, dihajočega lika v praznem prostoru med kostumi, ikonografijo in vsem, kar smo vedno špekulirali in sklepali o njenem trpljenju.«
– Guy Lodge, Film of the Week

»Dlje ko film traja, bolj se zdi, da je izbira Kristen Stewart za vlogo Diane genialna meta poteza: igralka je ena redkih oseb na svetu, katere težave s paparaci so vsaj malo primerljive z rafalom bliskavic, ki je Diano spremljal vse do smrti. /…/ Ali je igralkin britanski naglas na pravem mestu, naj odločijo strokovnjaki; meni se zdi, da so njeni nameni vedno bili. V filmu je veliko govora o oblekah, ki naj bi jih Diana v določenem vrstnem redu nosila na določenih dogodkih; pravila seveda takoj prekrši in pusti, da jo pri izbiri vodi notranji občutek … Je primerno? Je pravilno? Koga briga, ko pa je vse skupaj tako zanimivo!«
– Kyle Buchanan, The New York Times

Igrajo

Kristen Stewart, Amy Manson, Jack Farthing, Sean Harris

Bodite obveščeni o dogajanju
v Mestnem kinu Ptuj