Iz prve roke
»Že več let sem hotel posneti film o starejših ljudeh. Ob svojih starih starših in nato ob mami sem spoznal, da starost prinaša zelo kompleksna vprašanja o preživetju. Nastanejo pretresljive situacije, ko se tisti, ki so nekoč skrbeli zate, vrnejo v svoje otroštvo. Zamislil sem si film z izjemno preprosto zgodbo o ženski v duševnem razkroju, ki izgublja jezikovne sposobnosti, ter njenem vnuku, ki jezika še ni obvladal – dve skrajnosti te kratke izkušnje, ki ji pravimo človeško življenje. /…/ Posnel sem že filme, ki so ljudi prestrašili, jih vzburili ali nasmejali. Tokrat pa sem hotel, da bi gledalci jokali tako močno, kot sem lahko jokal sam, v življenju ali pa v kinu. Solze imajo ob stiku z membrano vek resnično pomirjevalen učinek, zato so ena najbolj blagodejnih snovi, kar jih poznamo. Poleg tega ni bilo prvič, da sem z največjo ljubeznijo snemal ljudi, starejše od sebe; s Philippom Nahonom sem na primer sodeloval pri filmih Meso (Carne) in Sam proti vsem (Seul contre tous). Toda tokrat so me navdihnile prav lastne nedavne izkušnje in vsi tisti briljantni posamezniki, katerih um se je razkrajal in nazadnje ugasnil pred mojimi očmi. Mislim, da Vorteks govori o praznini, ki nas obdaja in v kateri lebdimo. Rekli so mi tudi, da spominja na film V praznino (Enter the Void), saj je njegova tema velika praznina, ki je življenje in ne smrt. /…/ To je zgodba o genetsko programiranem uničenju, ko se cela hišica iz kart sesuje.«
– Gaspar Noé
»Vorteks je za Gasparja zelo intimen film, zgodba, ki se ga osebno dotika. Morda gre za najpomembnejši film, kar jih je kdaj posnel. Zelo sem vesel te izkušnje, navdušen sem, vendar nikoli več ne bom igral; Vorteks bo ostal edinstvena izkušnja. Konec je, absolutno konec.«
– Dario Argento
Kritike
»Režiserjeva najbolj humana in neironična, a tudi strašljivo klavstrofobična feel-bad drama o smrti je posneta v tehniki split-screen Duo-Vision, zato se pripravite na dvojno rušilno moč v primerjavi z njegovimi prejšnjimi filmskimi šokerji.«
– John Waters, Najboljši filmi leta 2021, Artforum
»Čas se jima bo prej ko slej iztekel. Kar je tragično, a tudi ironično: trajanje filma je namreč tu iztekanje časa. Si res želite, da bi se film /…/ čim prej končal? In ker je ta proces psihofizičnega razpadanja in iztekanja časa neizbežen (in nepovraten, če hočete), si Noéju, avtorju Nepovratnega, Ljubezni in Vrhunca, enkrat za spremembo sploh ni treba izmišljati kakih posebnih, dodatnih šokov in provokacij. Je kaj bolj šokantnega in bednega od čakanja na to, da se film konča?«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
Igrajo
Françoise Lebrun, Dario Argento, Alex Lutz
