Ekstatična, hipnotična in srh vzbujajoča zgodba o zabavi, ki se sprevrže v delirično nočno moro.
Leto 1996. Skupina mladih plesalcev se v zapuščeni šoli pripravlja na nastop. Po zadnji vaji se zberejo na zabavi, ki pa se obrne na glavo, ko odkrijejo, da je sangriji nekdo primešal halucinogeno drogo …
Sovražili ste Sam proti vsem, prezirali Nepovratno, zaničevali V praznino, preklinjali Ljubezen … zdaj pa poskusite Vrhunec!
Iz prve roke
»Tako kot živali se tudi ljudje rodimo, živimo in umremo, ne da bi za seboj pustili sled, ki bi bila kaj večja od najmanjše marjetice sredi polja. Radosti in bolečine, uspehi in spodrsljaji so del virtualnega zaznavanja, del sedanjosti, ki obstaja zgolj v našem spominu. Leta 1996 se je na naslovnicah časopisov znašlo na tisoče zgodb – zgodb, ki so danes pozabljene in bodo jutri še bolj. Mnogi, ki so se takrat rodili ali živeli, so še vedno med nami. Od velike večine tistih, katerih srca so nehala biti, pa ni ostalo nič: le ime na nagrobnem kamnu ali pa v starem časopisu na podstrešju. Radosti sedanjosti, tiste najbolj intenzivne, nam pomagajo pozabiti to brezkončno praznino. Zdravilo zanjo je ekstaza, pa naj bo konstruktivna ali destruktivna. Ljubezen, vojna, umetnost, šport, ples … dajejo smisel našemu kratkemu bivanju na zemlji. Od vseh teh distrakcij pa me je od nekdaj najbolj osrečeval ples. In če je to pomenilo, da moram narediti film, se mi je zdelo vznemirljivo, da ga posnamem po resnični zgodbi iz časopisov ter s plesalci, katerih talent mi jemlje sapo. Ta projekt mi je omogočil, da na platnu znova prikažem del svojih sanj in nočnih mor. /…/ Od nekdaj so me privlačile situacije, v katerih nenadoma izbruhneta kaos in anarhija, pa naj gre za ulične pretepe, šamanske seanse s psihotropnimi snovmi ali pa zabave, na katerih ljudje pod vplivom alkohola kolektivno izgubijo nadzor. Enako velja za moja snemanja. Najbolj uživam, ko ničesar ne pripravim ali napišem vnaprej ter pustim, da se stvari razvijajo neposredno pred mojimi očmi, kot pri dokumentarcu. In ko nastopi kaos, sem še toliko bolj srečen, saj vem, da bodo nastale močne podobe, ki bodo blizu resničnosti in ne gledališču. /…/ Hvala vsem, ki so nas naredili in ki jih ni več med nami. Naj se zabava prične!«
– Gaspar Noé
Portret avtorja
Gaspar Noé (1963, Buenos Aires), v Argentini rojeni francoski auteur, predstavnik novega francoskega ekstremizma, je kot režiser in scenarist podpisal večkrat nagrajene celovečerce Meso (Carne, 1991), Sam proti vsem (Seul contre tous, 1998), Nepovratno (Irréversible, 2002), V praznino (Enter the Void, 2009) in Ljubezen (Love, 2015, v 3D). Filme Gasparja Noéja kritiki opisujejo kot eksperimente, v katerih avtor preizkuša zmožnost in trpežnost publike v soočenju s temno platjo človeške narave.
Recenzije
»To neverjetno izvirno, skrajno vznemirljivo delo je nekaj resnično novega – psihotropen plesni film, ki se sprevrže v orgiastično grozljivko. /…/ Morda se boste ob odhodu iz dvorane počutili, kot da ste ravno preživeli najbolj divjo klubsko noč, ter se uničeni spraševali, v čem je bil sploh smisel vsega. A mojstrstva režiserja in njegove ekipe ter izjemnega talenta nastopajočih ne boste mogli zanikati. Plesalci plešejo s spektakularnim zanosom – tako individualno kot v skupini – ter se izkažejo za sproščene igralce, polne značaja, ki včasih morda improvizirajo, a imajo vedno izjemen občutek za tempiranje. /…/ Vrhunec je resnično slab trip – nobenega dvoma pa ni, da gre za trip, morda režiserjev najdrznejši doslej.«
– Jonathan Romney, Screen International
»To je provokativno in pogosto briljantno delo – komorna drama, ki vzame tradicionalne prvine plesnega filma ter jih potisne do norih skrajnosti. Režiserja, ki je danes sredi petdesetih, so tako rekoč od prvega dne kariere označevali za ‘porednega dečka’ francoskega filma. Z Vrhuncem je ustvaril svoj najbolj energičen in izviren film doslej.«
– Geoffrey Macnab, The Independent
»Osupla sem spoznala, da me je film pravzaprav … ganil. Vrhunec je pravi mali čudež – in če se je Noé omehčal (v svojih mejah, seveda), bi bila lahko to pravzaprav zelo dobra novica za filmsko umetnost.«
– Emily Yoshida, Vulture
»/…/ režiserjeva tehnična podkovanost, nagajivo neokusen humor in želja po šokiranju se združijo v najbolj osvobajajoč in fizičen film njegove kariere. /…/ Noéjeva dela so vedno imela pridih nihilizma in enako velja za pričujoči film. /…/ Razlika pa je v tem, da Vrhunec kljub apokaliptični naravnanosti pogosto briše meje med užitkom in bolečino, prvenstvo čutnih vtisov pa poudari do takšne mere, da izgine vsaka sled moraliziranja. Ne zanima ga toliko preteklost kot evokacija intenzivnega sedaj.«
– Lawrence Garcia, Cinema Scope
»Najnovejši film Gasparja Noéja je tipično izzivalen koktajl glasbe in groze; opojna mešanica kontorcijskih, krump in waack čudaštev, ki pade na gledalca kot vedro krvi iz Carrie.«
– Mark Kermode, The Observer
»Nekakšna mešanica želodec obračajočega Pasolinijevega Salò ter stare ekstravagance Busbyja Berkeleyja Iskalke zlata 1933.«
– Robbie Collin, Daily Telegraph
»Film ima vse provokativne poteze Noéjeve znamke, a tokrat so zapakirane v jedrnato, mojstrsko izpeljano grozljivko, ki preseže svojo otročjost, da bi ustvarila nekaj resnično sublimnega. /…/ Vse skupaj je noro in omotično, najbolj nenavadno pri vsem pa je, da odvratnosti in ekscese nazadnje upraviči dejstvo, da so v službi dovršenega in estetsko izpeljanega poklona plesu kot umetniški obliki. V tem smislu Vrhunec preseže vse druge poskuse, kako sodobni ples prenesti na filmski trak. /…/ Tisti, ki bodo želeli, bodo v filmu nedvomno lahko našli družbeno kritiko – predstavljajte si mešanico Salò in Nočnih razgledov (Nocturama) – a takšne misli se bo najbrž bolj splačalo pustiti ob strani ter Vrhunec preprosto vzeti za tisto, kar je: čudovito trapasto, estetsko osupljivo predajanje užitkom.«
– Giovanni Marchini Camia, The Film Stage
»Vrhunec se konča z neverjetno poplavo podob in zvokov. V srcu njegove eksistencialne metafizike se skriva neustavljiva želja po nujnem, četudi bežnem užitku.«
– Jacky Bornet, Culturebox
»Francosko-argentinski ustvarjalec lovi ravnotežje med naelektrenim videospotom, parodijo na grozljivke ter baročnim, vznemirljivim plesnim filmom. /…/ V tem epizodičnem cinefilskem deliriju, orgiastičnem pop videu, se izriše film /…/, ki si od gledališča izposodi enotnost časa in prostora. Odnos do prostora – zgodba se odvija za zaprtimi vrati – je izziv tudi v vizualnem smislu: film, posnet iz številnih različnih zornih kotov, lahko gledamo kot sodobno umetniško delo, nekakšno velikansko in večdimenzionalno rubikovo kocko, pri kateri so vse kombinacije mogoče. /…/ Dvorano boste težko zapustili, ne da bi bili tudi sami vsaj malce spremenjeni.«
– Emily Barnett, Les Inrockuptibles
Festivali, nagrade
Cannes, sekcija Štirinajst dni režiserjev (svetovna premiera, nagrada art cinema združenja CICAE). Sitges (najboljši celovečerec). Neuchâtel (najboljši celovečerec, najboljši evropski fantastični celovečerec). Karlovi Vari. Toronto. Fantastic Fest, Austin. Busan. Viennale. LIFFe.
Igrajo
Sofia Boutella, Romain Guillermic idr.
