Metafilm o iskanju navdiha se odpravi po stopinjah velikega Ingmarja Bergmana in obenem kaže očitne avtobiografske elemente iz življenja režiserke Mie Hansen-Love.
Zgodba
Chris in Tony sta poročena filmska režiserja, ki se odpravita na delovni dopust na švedski otok Farö. Gre za kraj, ki je imel posebno mesto v življenju Ingmarja Bergmana in danes velja za romarsko točko njegovih oboževalcev. Tako on kot ona upata, da bosta, obkrožena s slovito zapuščino, našla navdih za svoja nova projekta. A v tej idilični pokrajini na dan privrejo razpoke v njunem zakonu. On, že uveljavljen filmar, je dve desetletji starejši, ona pa še vedno skuša najti ravnovesje med poklicem in materinstvom. Ko Chris tava po otoku ter spoznava tamkajšnjo naravo in ljudi, se spomini začnejo mešati s sedanjostjo, njeno delo z resničnimi težavami, zabrisane meje med umišljenim in resničnostjo pa par še bolj potisnejo v negotovost.
Iz prve roke
»Film se je porodil, še preden je bil za prizorišče izbran Farö, kot ideja o režiserskem paru na filmski lokaciji, ki se ukvarja s težavami, skrivnostmi in prednostmi ustvarjalnega procesa ter močjo, ki jo človek lahko najde v lastni ranljivosti, ko se z njo spoprime. Tako kot vsi Bergmanovi občudovalci Farö od nekdaj štejem za mitičen kraj. Ob njegovi smrti je šla vsa njegova lastnina na dražbo. To srečanje med Bergmanom legendo in resnično osebo, fizičnim človekom skozi njegove predmete, /…/ se mi je zdelo navdihujoče.«
– Mia Hansen-Love
Portret avtorice
Mia Hansen-Løve (1981, Pariz) je še pred svojim formalnim šolanjem na pariškem Konservatoriju dramskih umetnosti kot igralka nastopila v filmih Oliviera Assayasa Konec avgusta, začetek septembra (Fin août, début septembre, 1998) in Les destinées sentimentales (2000). Med letoma 2003 in 2005 je pisala za Cahiers du Cinéma in režirala nekaj kratkih filmov. Celovečernemu prvencu Vse je oproščeno (Tout est pardonné, 2007) so sledili Oče mojih otrok (Le père de mes enfants, 2009, posebna nagrada žirije v sekciji Posebni pogled v Cannesu), Zbogom, prva ljubezen (Un amour de jeunesse, 2011, posebna omemba v Locarnu), Eden (Eden, 2014), Prihodnost (L’Avenir, 2016, srebrni medved za najboljšo režijo na Berlinalu) in Maya (2018). S svojim sedmim celovečercem Bergmanov otok se je režiserka prvič uvrstila v glavni program festivala v Cannesu.
Kritike
»Malo se nasmejmo z Ingmarjem Bergmanom, potem pa, spet resni, se mu poklonimo. Zaplešimo na grobu neke ljubezni, ki še ni zares umrla, napišimo ji epitaf. Odkrijmo severozahodni prehod med življenjem in fikcijo. Raziščimo, kako se ženske razlikujejo od moških pri ustvarjanju umetniškega dela. Počitniški zvezek domačih nalog Mie Hansen-Løve prinaša natrpan urnik. A ko ga po skoraj dveh urah Bergmanovega otoka zapremo, nam v ustih ostane okus po počitnicah in ne po domačih nalogah. Zamotano prepletanje evociranih tem, mise en abyme dveh ravni fikcije, poigravanje z avtobiografskimi prvinami (režiserka, katere partner je bil dolgo časa Olivier Assayas, je napisala zgodbo o paru filmskih ustvarjalcev) – vse to bi moralo film povleči proti resnosti, celo togosti. Toda pogled, s katerim Mia Hansen-Løve spremlja svojo četverico likov, je kot skandinavska poletna svetloba, ki obliva njen film. To je pogled, ki zavrača noč, ne da bi zanikal njen obstoj.«
– Thomas Sotinel, Le Monde
»Mia Hansen-Løve snema v cinemaskopu, ujame pokrajino v drugačnih odtenkih kot običajno (več modre, manj zelene) ter se vrača k svojim starim temam in motivom. Ljubezen kot balzam ali strup. Poslanstvo in delo. Počasna pot do ozdravitve. /…/ Pravi raison d’être tega močnega in ganljivega filma, polnega ugank in skrivnosti, pa je razmislek, kako življenje napaja fikcijo in obratno. /…/ Film je rezultat režiserkinega edinstvenega pogleda na to, od kod prihaja in kaj jo žene naprej. Osebnega pogleda, ki je tako velikodušen, da postane univerzalen in prebudi naše lastne sanje, želje, izbire. In moč naše domišljije. Sedmi celovečerec Mie Hansen-Løve /…/ je lepo, svetlo in veliko delo o življenju v dvoje ter filmu. Naša zlata palma!«
– Isabelle Danel, Bande à part
»Mia Hansen-Løve se nikoli ni bala avtobiografske vsebine svojih del, zato zlahka podležemo skušnjavi, da bi njen najnovejši film brali kot zbirko prizorov iz zelo specifičnega zakona – režiserkinega razpadlega razmerja z Olivierjem Assayasom. Toda Bergmanov otok je veliko bolj inteligenten film. Bolj kot za umetnost, ki posnema življenje, gre tu za meditacijo o neskončno večplastnem odnosu med likoma – dramo, postavljeno v dvorano ogledal. /…/ Čeprav nad prizoriščem in dialogi ves čas lebdi duh Ingmarja Bergmana, sta režiserkin slog in pogled na svet povsem njena. Naj bo film še tako premišljen in intelektualno vznemirljiv, bo še močnejši, če ga bomo gledali kot katalog izmuzljivih, melanholičnih občutkov /…/.«
– Adam Nayman, The Ringer
»Režiserki gre šteti v čast, da iz Bergmanovega otoka ne naredi vase zagledane filozofske uganke. Film, postavljen pred slikovito ozadje, ki ni nujno v skladu z našimi najintimnejšimi predstavami, prežema lahkoten in svež naturalizem. Vzdušje, podkrepljeno z živahno glasbo Robina Williamsona, je večinoma komično, umetnika /…/ pa tudi v težkih trenutkih delujeta bolj razigrana kot trpinčena. Morda zato, ker oba razumeta paradoks, ki ga Bergmanov otok tako sijajno uprizarja. To je film, ki ni povsem prepričan, ali sploh želi biti film – oziroma kateri film bi rad bil. In prav zato se zdi, da gre za več kot zgolj film.«
– A.O. Scott, The New York Times
»Ciljna črta v Bergmanovem otoku je nejasna. A karkoli drugega bi režiserkinemu otožnemu, sanjavemu sprehodu skozi spomin, čas in filmsko umetnost naredilo krivico. Njen film ni toliko direkten in nedvoumen poklon Ingmarju Bergmanu kot raziskovanje resničnosti in umetnosti ter načina, kako druga drugo zrcalita, poganjata in oplajata, naplavljajoč spomine, podobne tako sanjam kot življenju.«
– Tomris Laffly, RogerEbert.com
»Subtilna, pronicljiva študija o umetniškem prebujenju, o globokem neskladju med našimi resničnimi življenjskimi izkušnjami in načinom, kako jih oživljamo v zgodbah, ki jih pripovedujemo.«
– Leonardo Goi, Notebook
»Uspeh filma je v njegovi režiji. Vse od prekrasnih uvodnih posnetkov v cinemaskopu pa do zaključnih čarobnih podob nas prevzemata lepota in eleganca režiserkinega sloga.«
– Jean-Baptiste Morain, Les Inrockuptibles
»Film o filmu in vsem filmskem, o ljubezni do filma, o nuji po filmskem ustvarjanju in poklon filmski zapuščini.«
– Veronika Zakonjšek, Ekran
»Film, v katerem nastajata dva nova scenarija, film, v katerem gledajo filme, se o njih pogovarjajo, hodijo v filmske muzeje, na filmske safarije in oglede znamenitih filmskih lokacij. Film v filmu, v katerem snemajo nov film. Film, v katerem so vsako drevo, kamen, kuhinjski stol in strešna opeka prežeti s filmom. Film za filmske odvisnike. In za vse tiste ki bodo, verjetno zaradi tega filma, to šele postali.«
– Ana Šturm, MMC RTV SLO
»Scenaristka z odtujenim možem, prekratkim sinopsisom in goro neizpolnjenega hrepenenja iz limon naredi limonado.«
– Urša Menart, Najboljši filmi v letu 2021, Ekran
»Ni vam treba biti oboževalec Ingmarja Bergmana ali sploh videti kakšnega njegovega filma, da bi vas Bergmanov otok očaral. Ta premišljujoči, večplastni, varljivo lahkotni film sodi med režiserkina najboljša dela.«
– Alissa Wilkinson, Vox
»Bergman sreča Abbo.«
– The Washington Post
