Daaaaaalí!

Daaaaaalí!

Quentin Dupieux, Francija, 2023, 77 min, komedija / drama

Novinarka se sestaja z umetnikom Salvadorjem Dalíjem, da bi o njem posnela film, toda projekt kar noče steči … Francoski mojster absurda Quentin Dupieux se poklanja svojemu idolu v igrivi in nepredvidljivi »ne-biografiji«, ki pokaže, da je bila Dalíjeva največja umetnina njegova osebnost.

Zgodba

Mlada francoska novinarka se vedno znova sestaja s Salvadorjem Dalíjem, da bi o njem posnela dokumentarni film, toda projekt kar noče steči …

Magistraaaaaalen in delicioooooozen kinematografski film, ki razkrije Dalíja, kakršnega javnost še ni videla, in dokaže – če je dokaz sploh potreben –, da je Daaaaaalí po vsej verjetnosti edini umetnik na tem bednem malem planetu.

Festivali, nagrade

Benetke; London; Viennale; FAF Beograd; Talin; Mar del Plata; Rotterdam; LIFFe

Portret avtorja

Quentin Dupieux, rojen leta 1974 v Parizu, je režiser in ustvarjalec elektronske glasbe. Konec devetdesetih je posnel niz oglasov za kavbojke Levi’s, skladba Flat Beat, ki jo je ustvaril za kampanjo, pa je bila v tistem času velika uspešnica. Pod umetniškim imenom Mr. Oizo je kasneje izdal še več albumov. Leta 2007 je režiral svoj celovečerni prvenec Steak, tri leta pozneje pa se je v sekcijo Teden kritike v Cannesu uvrstil z Gumo (Rubber, 2010), zgodbo o avtomobilski pnevmatiki, ki se odpravi na morilski pohod. Sledili so celovečerci Narobe svet (Wrong, 2012), Wrong Cops (2013), Réalité (2014), Au poste! (2018), Semiš jakna (Le Daim), Mandibule (Mandibules, 2020), Neverjetno, a resnično (Incroyable mais vrai, 2022) in Kajenje povzroča kašelj (Fumer fait tousser, 2022). Lani avgusta je v tekmovalnem programu festivala v Locarnu predstavil film Yannick, mesec pozneje pa so na festivalu v Benetkah prikazali pričujoči celovečerec. Slovenski gledalci smo si režiserjeve filme lahko ogledali v Liffovi sekciji Ekstravaganca, na festivalu Kurja polt in na rednem sporedu nekaterih art kinematografov. Dupieux trenutno pripravlja svoj štirinajsti celovečerni film À notre beau métier, v katerem bodo nastopili Léa Seydoux, Vincent Lindon in Louis Garrel.

Iz prve roke

»Pri pisanju in režiji tega poklona sem se povezal s kozmično zavestjo Salvadorja Dalíja in se pustil voditi z zaprtimi očmi. Najprej mi je mojster naročil, naj za njegov lik (preveč zapleten za enega samega človeka) angažiram več odličnih igralcev; nato sva skupaj obiskala Buñuela ter mu ukradla nekaj podob in idej; potem me je na silo odvedel v globine svojih najmračnejših misli in v svoje sanje; dokler nisem nazadnje s težavo spet prevzel nadzora nad svojim filmom in ga preprosto posnel kot ljubezensko izpoved temu človeku. Kot je rekel sam, je bila njegova osebnost verjetno njegova največja mojstrovina. Moj film skromno pripoveduje o tem. /…/ Ko sem začel sanjati o projektu, sem hitro ugotovil, da ne smem posneti filma o Dalíju, ampak z njim; da moram poiskati neko obliko svobode, ki jo v meni navdihuje njegovo delo. Nisem hotel pripovedovati o Dalíju v umetniški šoli, pojasnjevati njegovih frustracij in dvomov, snemati umetnika pri delu. To me ni zanimalo. Dalí kot človek, kot genij komuniciranja, me navdušuje skoraj bolj kot Dalí-umetnik. Všeč mi je, kako je nenehno skušal ubežati lastni podobi, tako da se je z njo igral. To je tudi način, kako se mu poklanjam v filmu. Daaaaaalí! je ne-film o umetniku, ki nikoli ne bi želel, da bi ga pospravili v predalček. Zato smo se morali zazreti v vesolje in se podati v kraje, ki niso daleč od norosti – tako kot je počel on. Posneti nor film za genija. /…/ [Uvodni prizor, ki reproducira sliko Fontaine nécrophilique,] je bil zame način, kako gledalcem sporočiti, naj se vkrcajo. Od tu naprej jih čaka divja vožnja. Dalíjev tobogan. Nikakor nisem želel udobnega vodenega ogleda v muzejskem slogu. Zamišljal sem si film, ki bi gledalca dobro pretresel, ob katerem bi se mu zvrtelo v glavi; delal bi ostre ovinke, se ustavljal in spet speljeval. Hotel sem, da bi bil zelo igriv in velikodušen. /…/ O Dalíju sem prebral nekaj knjig; bile so zanimive, vendar nisem vedel, kaj bi lahko iz njih naredil. Raje sem poiskal posnetke; televizijske nastope. Dalí je imel občutek za punchline, vedel je, kako se pojaviti, samo da bi lahko potem bolje izginil. Izrekel je vse, kar mu je prišlo na misel. Razumel je, da so mediji poligon za njegovo umetnost. Tudi star in utrujen je bil v intervjujih fenomenalen. /…/ Daaaaaalí! se ravno toliko poklanja Dalíju kot navdihuje pri Buñuelovih filmih /…/. Gre pa tudi za (anahronističen) poklon Monty Pythonom. V njihovih filmih je svoboda, ki me je vedno navduševala. To so komedije, ki so hkrati zahtevne in popolnoma idiotske. Tako kot pri Dalíju in Buñuelu gre za iskanje novega jezika, zavračanje spodobnosti, željo po provokaciji, a tudi za nekakšno nežnost in človečnost, ki se mi zdita ganljivi. /…/ Dalí ni nikoli zares posnel svojega filma. Mislim pa, da bi bil velik filmski ustvarjalec. Naredil je nekaj kratkih filmov, ki jih je zelo navdihnil Méliès in ki že kažejo njegovo željo po igranju z medijem. /…/ Pri Mélièsu, tako kot pri Buñuelu ali Monty Pythonih, mi je všeč ideja, da je film obrt, ki dovoljuje vse. /…/ Občutek imam, da je Dalí utopija, ki je izginila. /…/ Ko pomislim na Dalíja, vidim svet, kjer je umetnost v središču. Umetniki so bili nekoč v središču družbe, videl si jih na televiziji, v časopisih. Niso se bali biti provokativni, absurdni, ali se celo osramotiti. /…/ Toda umetnost je izginila iz našega vsakdanjega življenja. /…/ Dalí je bil eden prvih umetnikov, ki je svojo svobodo promoviral kot obliko umetnosti. In to v samem središču sistema. V njegovi norosti je nekakšna iskrenost, ki me gane. Ne spoštuje nobenih pravil; išče, izumlja, včasih mu tudi spodleti. Toda ves čas dela nekaj novega. Pri ustvarjanju filmov se tudi sam skušam približati temu laboratorijskemu pristopu, tej igrivosti. Nenehno iščem nove načine ustvarjanja. Ko sem oživil Dalíja, sem si dovolil, da moje nezavedno resnično prevzame nadzor nad pisanjem. Daaaaaalí! je zelo natančno napisan film, zelo skrbno zgrajen, toda nima potrebe po ‘pripovedovanju’. To je film, ki se ves čas spreminja. Slika je tista, ki pripoveduje zgodbo; v nas vzbuja občutke, nas preseneti, premakne. Gre za nekakšen dialog med Dalíjem in filmom. Nisem genij kot on. Zato je moj film le skromen poskus, da se mu poklonim na najbolj nor in svoboden možen način. /…/ Nadrealizem danes ne pomeni nič. /…/ Ljudje kar naprej uporabljajo to besedo. Kadar česa ne razumejo, rečejo, da je ‘nadrealistično’. Ali še huje: ‘absurdno’. Če bi svoj film že moral opredeliti, potem ga zagotovo ne bi hotel umestiti v neko obstoječo kategorijo. Gre za igro, eksperiment; poskus drugačnega pristopa k filmu. Način, kako priklicati Dalíjevega duha, ne da bi stvari jemal preveč resno. Predstaviti umetnost v njeni najbolj fizični, najbolj iracionalni obliki. To je najmanj, kar lahko storiš, če se lotiš umetnika, kot je bil on.«
– Quentin Dupieux

Kritike

»Sanje postanejo ovinki, motnje v zgodbi, razkrivajo in zakrivajo, nato pa se spet spremenijo v sanje. Tudi šale postanejo sanje. Vse je šala, sen, motnja, iluzija. Vse je skrajno resno in hkrati povsem nesmiselno – toda nesmiselnost je globoka, igrivost pa povsem resna. Ali pa tudi ne. Kot bi Luis Buñuel režiral scenarij Monty Pythonov. /…/ Nič v tem filmu ni predvidljivo – razen njegove lastne nepredvidljivosti. Daaaaaalí! zagotovo ne bo všeč vsakomur, vendar to tudi ni njegov namen. Dupieux tako kot njegov subjekt trmasto vztraja na svoji poti, pri tem pa doseže stopnjo prismuknjenosti, ki se nevarno približa sublimnosti.«
– John Bleasdale, Sight and Sound

»‘Zgodba mora imeti začetek, sredino in konec, vendar ne nujno v tem vrstnem redu,’ je dejal Godard, toda film Daaaaaalí! gre še korak naprej, saj ponudi tri začetke, šest sredin in štiri ali pet koncev, od katerih nobeden ni tam, kjer bi moral biti, a so hkrati vsi na pravem mestu. /…/ Film, ki bi ga Buñuel zagotovo cenil. /…/ Očarljivo!«
– Jessica Kiang, Variety

»Daaaaaalí! si zamišlja /…/ naključno srečanje med novinarko in slikarjem, podobno kot si je nekdo nekoč zamislil enako naključno srečanje dežnika in šivalnega stroja na operacijski mizi. /…/ Francoski režiser v svojem značilnem slogu razstavi slikarjevo osebnost in ponudi odštekano, samoreferenčno, žanrsko neopredeljivo in celo dalíjevsko komedijo. /…/ Dalí je v članku Film-arte, film-antiartístico /…/ bolj ali manj jasno pokazal ključ do svoje osebne in neposnemljive ideologije. ‘Antiumetniški filmski ustvarjalec,’ beremo, ‘strelja nad opečnati zid ter lovi nepričakovane in pristne kubistične ptice.’ Takoj zatem je pokazal na sovražnika, ki ga je treba premagati: ‘Umetniški filmski ustvarjalec po drugi strani strelja na lažne kubistične ptice in lovi neuporabno opeko. Filmski ustvarjalec [anti-umetniški] ignorira umetnost; snema na čisti način, pri čemer se podreja le tehničnim zahtevam kamere ter otročjemu in radostnemu instinktu svoje športne filozofije.’ Jasno. /…/. Daaaaaalí! se od začetka do konca razvija kot nenehno, radostno in brezglavo slavljenje paranoičnega, vsega, kar je nasprotje ‘arhaičnega in neaktualnega, konservativnega in tradicionalnega, klišejskega in retoričnega, sentimentalnega in pompoznega’. Besede so Dalíjeve, ne Dupieuxove. Ali pa je morda obratno? /…/ Daaaaaalí! – odločno antiumetniški film.«
– Luis Martínez, El Mundo

»Dupieux nas znova spomni, koliko zabave je mogoče pričarati z najosnovnejšimi filmskimi sredstvi. /…/ Neskončno ustvarjalna vizija umetnosti in kinematografije.«
– Elena Lazic, The Playlist

»V času, ko je vsak drugi film prestiža in ugleda lačna biografija, smo lahko srečni, da imamo Quentina Dupieuxa, plodovitega, resnega in trapastega režiserja, ki je kot ustvarjen, da žanr sesuje v prah.«
– Alistair Ryder, The Film Stage

»/…/ mešanica Buñuela in trojice Zucker-Abrahams-Zucker, ki potrjuje Dupieuxov sloves absurdističnega komedijanta in subtilno pronicljivega esejista človeškega stanja.«
– Nicolas Rapold, Artforum

Bodite obveščeni o dogajanju
v Mestnem kinu Ptuj