Prostorna univerzitetna dvorana. Vidimo sedem posameznikov, ki sedijo v krogu in berejo odlomke iz esejev o različnih svetovnih vprašanjih. To je edini trenutek, ko jih vidimo skupaj. Iz dvorane, obsijane s soncem, se premikamo na različne dele mesta, ki služijo kot ozadje za njihove zgodbe. Od tega trenutka naprej jih spremljamo ločeno, brez vsiljenega reda. Povedo, od kod prihajajo in česa so se skušali izogniti. Razkrijejo tragične podrobnosti iz svojih življenj. Kamera jih prikaže z razdalje, poveča posnetek na njihove oči, razkriva čustva ali se osredotoči na govorico telesa. Postopoma sestavimo sedem dramatičnih zgodb Angele, Janahana, Merwe, Michaela, Mohameda, Nirmale in Selamawit.
Pobegnili so pred vojno, terorizmom, etnično sovražnostjo, preganjanjem ali nasiljem v družini. Uspelo jim je ubežati smrti. Zdi se, da so dosegli svoje cilje in lahko začnejo novo življenje v Evropi. Toda ali je to res konec njihovih težav in začetek novega, boljšega življenja?
Eden od protagonistov, Michael, sklene, da nikoli ne bo imel potomcev – bilo bi kruto prinesti otroke v ta strupeni svet. Poudari tudi, da je njegova usoda odvisna od drugih ljudi, ne glede na lastne načrte in ambicije. Drugi naštevajo svoje težave: osamljenost, rasizem, brezizhodnost, neskončne postopke za azil brez dovoljenja za delo v tem času, negotovost glede prihodnosti in hrepenenje po družini ter domu. Tako se soočajo z dvomi o sebi in začenjajo postavljati vprašanja o smislu življenja.
Nihče ne more napovedati, kaj jih čaka v prihodnosti.
