Lucio Dalla se je rodil v Bologni leta 1943, svoj prvi album pa je s skupino The Flippers izdal leta 1966. Kariero je začel kot klarinetist v 60. letih prejšnjega stoletja, znan pa je predvsem po svojem sodelovanju z opernim pevcem Lucianom Pavarottijem. Zanj je napisal tudi skladbo Caruso, poklon operni legendi Enricu Carusu, in jo prodal v devetih milijonih izvodov. Caruso velja za eno svetovno najbolj znanih italijanskih kancon, poleg Luciana in Lucia pa so pesem zapeli še mnogi priznani glasbeniki, med njimi Celine Dion in Andrea Bocelli. Melisanda Massei Autunnali je o njej napisala celo knjigo, v kateri osvetljuje ozadje njenega svetovnega uspeha, zapisala pa je tudi nekaj anekdot in malih skrivnosti, ki spremljajo skladbo.
To ni le poklon velikemu umetniku, ampak tudi Italiji, ki je izginila skupaj z njim. Film je svetovno premiero doživel na Berlinalu 2021.
Iz prve roke
»Posneti film o Luciu Dalli je bila moja dolgoletna želja; projekt, ki je dozoreval skozi čas. Že kot otrok sem na očetovem gramofonu vedno znova poslušal Lucieve pesmi. V meni se je rodila velika strast do njegovega sveta, do njegove glasbe in besedil. Te pesmi so ujele neko obdobje ter postale del javne in zasebne domišljije Italijanov, radi so jih imeli tako bogati kot revni, tako moški kot ženske. /…/ Že pred Lucievo smrtjo sem si obljubil, da bom posnel film, ki bo skozi njegove pesmi ter osebno in umetniško življenje pripovedoval o Italiji. /…/ Pri Dallovih besedilih in glasbi sta me vedno navduševala njihova filmska moč ter jasen in ironičen pogled na spreminjajočo se Italijo; sposobnost predvideti dinamiko države, ki postaja moderna, medtem ko doživlja neizogibna protislovja. Umetniška vizija, ki izhaja iz zavedanja o družbenem izključevanju; iz sočutja do tistih, ki se gibljejo v vsakdanjem svetu in pišejo zgodovino, ne da bi se tega zavedali. /…/ Kako govoriti o Luciu Dalli? Lucio je namreč neulovljiv, neopisljiv. Njegov polimorfni značaj se hitro izmakne vsakemu poskusu upodobitve, vsaki definiciji: igralec, klovn, jazzovski glasbenik, popotnik, junak, pesnik, pevec, prerok, kameleon, provokator. Morda pa o Dalli sploh ni treba pripovedovati: izjemnost njegovega življenja bi morala zadostovati. In vendar se še kar sprašujemo. Nekaj manjka, nekaj nam je ušlo. Eno pa je gotovo: Lucio Dalla se je dotaknil življenja s tresočimi rokami, ga opazoval z živahnimi očmi otroka ter uspel v pesem ujeti svoj čas. To ni film o Luciu Dalli, temveč vizualna in zvočna simfonija sveta, ki si ga je Dalla zamišljal in o katerem je pel: piazze, lokali, kurbe, potepuhi.«
– Pietro Marcello
