Projekcije filma:

četrtek, 18. april, 19.00

Pogovor o(b) filmu
Projekciji bo sledila debata.

Nori dnevi

Dani ludila

Damian Nenadić, Hrvaška / Slovenija, 2018, 75 min, dokumentarni

Dokumentarec nas popelje v večini skrit svet duševno drugačnih posameznikov, ki jih je družba izločila in spremenila v paciente farmakološkega zdravljenja. Skozi skrbno zabeležene trenutke dveh življenj se poraja vprašanje, kdo je tu pravzaprav nor. Posebna omemba na festivalu ZagrebDox.

Kaj, če nismo nori?

Bolezen ali blagoslov? Je to nesreča ali priložnost, da spoznamo, kdo smo? Bistvo norosti so nihanja med skrajnostmi in iskanje zatočišča pred krutostjo sveta. Nori dnevi nas vržejo v večini ljudem skriti svet Maje in Mladena, dveh duševno drugačnih posameznikov, ki jih je družba izločila in spremenila v paciente skozi proces farmakološkega zdravljenja. Skozi proces dokumentiranja lastnega življenja se zanju začne zavedanje o ujetosti v neučinkovito zdravljenje, in sprejemanje svoje drugačnosti.

Nori dnevi je participativno-observacijski dokumentarni film, ki nas popelje do večini ljudi skritega in ponižujočega sveta posameznikov, ki jih je družba označila za duševno bolne in jih spremenila v paciente. Mladen in Maja vstopita v zrela leta. Preganjajo ju demoni iz preteklosti in nešteta zdravila, ki jima jih predpisuje zdravstveni sistem, brez uporabe psihoterapije in terapevtskega pogovora. Soočena sta z družbo, ki se je brezbrižno in otopelo odzvala na njuno breme odraščanja v nefunkcionalni družini in ju potisnila v nemilost psihiatričnega zdravljenja, zaradi katerega sta pristala v primežu odvisnosti od antipsihotikov in antidepresivov.

Nori dnevi s subtilnim in igrivim opazovanjem ujamejo njuno osamljeno in odmaknjeno vsakodnevno življenje, ki je ujeto v začarani krog zavrnitev in krivde. Iščeta pot in poskušata najti svoje mesto v družbi, ki ju je zavrnila. Na tej poti se morata soočiti s svojimi strahovi iz preteklosti in s sedanjostjo, v kateri je označeno za demonsko vse, česar si ljudje ne znajo razumsko pojasniti.

Psihiater je Maji povedal, da je njena transspolnost sprožila bipolarno motnjo, Mladena pa so starši vrsto let poniževali z zatiranjem lastne spolne razvitosti, kar mu je še povečevalo občutke sramu in krivde. Njegova mati je celo menila, da je bolje, da za pomoč za svojo duševno stisko obišče duhovnika in ne zdravnika. Toda na koncu predora je luč – po zaslugi terapevtske delavnice društva Ludruga, ki jo vodi hrvaški igralec Leon Lučev. Na srečanjih v okviru društva so Mladena, Majo in njune soudeležence spodbujali, da opišejo in ozavestijo svoje težave, da bi se lažje soočili in odkrili vzroke za svoja duševna in čustvena stanja.

Mladen in Maja bosta dokončno rekla svoji zadnji NE dosedanjemu medicinskemu zdravljenju in se bosta v toku snemanja soočila s svojimi vzorci destruktivnosti ter našla voljo do življenja brez uporabe farmakoterapije. Skozi natančno zabeležene trenutke dveh skoraj izgubljenih življenj se poraja vprašanje, kdo je tu pravzaprav nor.

Zgodba

Maja in Mladen trpita zaradi različnih duševnih stisk. Ne štejeta se za duševno bolna, temveč duševno raznolika. Po več letih zdravljenja pod strogim zdravniškim nadzorom in številnih tabletah se odločita za drugačen pristop k zdravljenju svoje duševne stiske. Borita se ne samo proti očitni diskriminaciji, temveč se odločita spregovoriti o svojih čustvenih težavah – in to storita neposredno v kamero. Z jemanjem 15 tablet na dan, ki jima jih predpisujejo zdravniki, je to edino medicinsko zdravljenje, ki ga prejmeta. Težko je pričakovati, da se jima bo duševno zdravje kadarkoli izboljšalo. Namesto terapevtskega pogovora s psihiatrom pričneta odkrito govoriti v kamero, delita svoja najgloblja čustva in strahove ter pokažeta, kako zdravstveni sistem deluje do uporabnikov.

Maja in Mladen si želita zgolj počutiti se kot sprejeti in izpolnjeni človeški bitji. Maja želi postati Mike – močan in brezkompromisen moški v plavalnih hlačah Speedo. Mladen želi najti žensko svojega življenja in se osvoboditi vpliva duhovnika in konservativne družine.

Nori dnevi je kombinacija opazovalnega dokumentarca in participativnega snemanja, ki zajema globino tistega, kar je človeku najpomembnejše: občutek varnosti.

Besede avtorja

»To je zgodba o ljudeh z diagnozami najrazličnejših duševnih bolezni. Spoznal sem posameznike, ki so se tedensko srečevali na skupinski terapiji. Želeli so prenehati z jemanjem ogromnih količin zdravil, ki jim jih je predpisovala psihiatrija, in si predvsem pomagati s človeškim stikom na ravni medsebojnega sprejemanja, ljubezni in prijateljstva. Strašljivo je bilo ugotoviti, da tem osebam zdravila in medicinska obravnava ne pomagajo, temveč v večini primerov iščejo predvsem sočutje in razumevanje.

Ti ljudje se nimajo za duševno bolne, temveč za duševno raznolike, in dlje ko sem bil v stiku z njimi, bolj sem spoznaval, da to drži. Ob življenju z mamo, ki je bila diagnosticirana z duševno motnjo, in z udeležbo na skupinskih terapijah sem spoznal, da so ti posamezniki toliko bolj rahločutni in ranljivi, po drugi strani pa neverjetno srčni in iskreni.

Maji in Mladenu, našima glavnima protagonistoma, je bila všeč zamisel, da bi se snemala in odkrito razkrila svoj boj – ne le s sistemom, temveč tudi s svojimi strahovi. Prejela sta majhne kamere in zabeležila video dnevnik zanju pomembnih trenutkov iz svoje okolice. Nemalo teh dogodkov je pretresljivo intimnih. Naslednja tri leta sem ju opazoval in rezultat je participativen observacijski dokumentarec s srečnim koncem. Toda bolj kot karkoli sem želel pokazati, da včasih obstaja izhod iz naših malomeščanskih predsodkov o norosti in duševnih motnjah.«

Damian Nenadić, režiser

O režiserju

Damian Nenadić se je rodil leta 1979 v Zagrebu, kjer je diplomiral iz filmske in televizijske fotografije na Akademiji za dramsko umetnost in biologije na Filozofski fakulteti. Nato je vrsto let delal kot veterinarski trener z opicami in morskimi levi v živalskem vrtu ter v projektih reševanja in varovanja živali na Portugalskem, v Španiji, Franciji in na Hrvaškem. Njegove fotografije, razstavljene na številnih razstavah, posebej poudarjajo odnos med človekom in naravo. Trenutno dela kot samostojni fotograf, direktor fotografije in glasbeni video režiser. Pred Norimi dnevi (2018) je posnel kratek dokumentarni film Umetnik na dopustu (2015) v sorežiji s Sandro Bastašić.

Recenzije

»Gre za enega bolj fascinantnih filmov v tekmovalnem programu letošnjega festivala Zagrebdox. Mladen in Maja, žrtvi psihiatričnega zdravljenja, se snemata in skozi video dnevnik pripovedujeta o vsakodnevnih tegobah jemanja neštetih zdravil, ki so posledica ignorance zdravstvenega sistema za njuno situacijo. V nenavadni kombinaciji »amaterskega filma« (domačega, home movie) in resne sociološke študije se film ozre tudi v slovenski Muzej norosti na Tratah ter v dramatičnem zasuku pokaže soočenje naše junakinje na grobu svoje matere.«
Nenad Polimac, Jutarnji list

»Surov in ganljiv film, ki v mnogih pogledih ustvari razsvetljensko izkušnjo gledanja. Gre za poziv na pomoč, poskus osveščanja, kot tudi za družbeno kritiko. Naša protagonista se ne le borita proti bolezni, ampak sta tudi soočena z zastarelim zdravstvenim sistemom, pomanjkanjem razumevanja njunih družin in verske, patriarhalne družbe.«
Vladan Petković, Cineuropa

»Učinkovit avtoportret dveh duševno drugačnih oseb, svojevrsten anti-psihiatrični manifest.«
Damir Radić, Novosti

»Odličen dokumentarec, ki postavlja intrigantna vprašanja o pomanjkanju iskrenega zanimanja družbe in zdravstva za problem duševno “drugačnih” oseb.«
Josip Grozdanić, Vijenac

»Dokumentarni film Nori dnevi v režiji Damiana Nenadića premika stigmo tega, kar smo poimenovali in razumemo kot duševno motnjo. Slednje počne na način, da pokaže »tisto pravo stanje stvari« v naši psihiatriji, nam daje v pogled v »terapijo«, ki bolj ali manj pomeni izključno farmakološko zdravljenje in do potankosti razkriva vpliv zdravil na človeški organizem. Spremljamo izjemno pogumna in avtentična protagonista, ki se ne bojita kamere in posnameta bližnje dogajanje, svoje doživljanje ter odnos do okolice in preteklosti, pa tudi, kako njuno zdravljenje vpliva nanju. Zahvaljujoč njima je pred nami izjemno surov in izpoveden dokumentarni film. Iskreno upam, da bo film v pomoč posameznikom in jim bo pomagal otresti se sramote in krivde za njihovo (družbeno) »drugačnost«, kot tudi tistim, ki dojemajo ta duševno-čustvena valovanja kot čudaška, preveč zastrašujoča ali nejasna ter jim bo odprl pot do boljšega razumevanja so-človeka in več humanosti.
In če ne drugače, Nori dnevi se znebijo stigme »norosti«, ki je natančno to – preizpraševanje koncepta »norosti« in reprezentacija duševnih svetov, s katerimi se vsakdo do neke mere in v določeni obliki lahko identificira. Film pa tudi ponudi vpogled v metode »zdravljenja«, ki ne temeljijo na čustveni terapiji, ki bi vodila k samo-zavedanju, samozavesti in opolnomočenju, ampak na hitrih rutinskih odločitvah, ki ne prepoznavajo posameznika s svojimi potrebami in stanji, pač pa so zgolj številka na papirju s preštevilnimi diagnozami v zgodovini bolezni.«
Koraljka Suton, Arteist.org

Bodite obveščeni o dogajanju
v Mestnem kinu Ptuj