Od Kosova do Slovenije – zgodbe otrok, ki so postali novi sošolci
Dokumentarni film Novi sošolci razkriva položaj otrok s Kosova, ki se v šolah šele spoznavajo s slovensko kulturo in jezikom. Dokumentira življenje otrok kosovske manjšine v Sloveniji in njihovo vključevanje v šolski sistem.
Prvi slovenski film o spregledani manjšini
V lanskem šolskem letu je bilo v slovenske osnovne šole vpisanih 3.490 učencev s Kosova. Skokovita rast se je začela v zadnjih letih in ostaja nepredvidljiva. Marsikje šole niso pripravljene na vse večji porast otrok s Kosova, ki imajo med priseljenci republik nekdanje Jugoslavije zaradi neslovanskega porekla in razlik v znanju najslabše učne rezultate. Novi sošolci je prvi slovenski film, ki predstavlja ozadje priseljevanja s Kosova in izzive otrok pri vključevanju v novo državo. V ospredje postavi zgodbe štirih šolarjev in njihovih staršev, ki se zaradi narodnostne pripadnosti in pomanjkanja znanja slovenskega jezika srečujejo z ovirami na različnih področjih.
Pripoved o otroštvu, izobraževanju in fuziji kultur
V Novih sošolcih med vključevanjem v slovenske šole spremljamo Suelo, Floralbo, Masarja in Ledrija. Tako otroci kot tudi njihovi starši se v novem okolju večkrat znajdejo na točki, kjer morajo preoblikovati tradicionalne družinske vzorce, da se lahko uspešno vključijo v šole, na trg dela in v slovensko družbo. Film, ki je nastajal v Kranju, Žalcu, Kopru in na Kosovu, po besedah ustvarjalcev ni le raziskovanje medkulturnosti v Sloveniji: »Predstaviti smo želeli intimen pogled na to, kako se otroci prilagajajo v hitro globalizirajočem se svetu, pri tem pa smo se lotili tem priseljevanja, skupnosti in družbenega tkiva sodobne Evrope. Otrokom s Kosova smo tako želeli dati možnost, da delijo svojo izkušnjo in da vsaj nekatere izzive priseljevanja vidimo še z njihove perspektive«. Z namenom razbijanja predsodkov so s filmom želeli povedati zgodbo o otroštvu, pripadnosti, razumevanju drugačnosti in fuziji kultur, ki je v Sloveniji zaradi pomanjkanja delovne sile neizbežna.
Režiser je otroke iz domačega Kranja spremljal v šoli in na počitnicah
Obsežen del filma je bil posnet na Kosovu, kjer otroci obiščejo sorodnike in nekdanje šole, s čimer predstavijo razvoj in posamezne mejnike v izobraževalnem sistemu Kosova ter izpostavijo razloge za migracije. Novi sošolci je celovečerni dokumentarec igralca in voditelja Tonija Cahuneka: »Navdihnile so me spremembe v domačem Kranju, ki so se zgodile zaradi gospodarske rasti in velikega povpraševanja po tujih delavcih, s katerimi so prišli tudi njihovi otroci. Nastanek filma je med drugim spodbudila albanofobija, ki se v slovenski družbi kaže kot distanca do priseljencev albanske narodnosti ter je zaradi pomanjkanja kakovostnih in konkretnih priložnosti za vključevanje prisotna tudi v šolah.« V Sloveniji po Cahunekovem mnenju zato nujno potrebujemo sistemske spremembe, pri katerih bo v ospredju prilagajanje otroka šoli, pa tudi tudi šole otroku.
—
Slovensko gospodarstvo zaradi pomanjkanja domače delovne sile potrebuje tuje delavce. Skupaj z njimi v Slovenijo prihajajo tudi njihovi otroci, ki se vključujejo v osnovne šole in so v slovenskem jeziku popolni začetniki. Med priseljenci iz republik nekdanje Jugoslavije imajo tisti s Kosova najslabše učne rezultate, saj imajo zaradi neslovanskega porekla največ težav z jezikom.
Kakšne programe vključevanja smo v Sloveniji razvili za otroke priseljencev s Kosova? Še vedno znotraj albanske družbe, kjer prevladuje patriarhalni model iščemo načine, kako pristopiti in vključevati matere otrok priseljencev s Kosova v šolanje njihovih otrok, na trg dela in družbo nasploh.
Dokumentarni film predstavlja ozadje priseljevanja s Kosova in izzive otrok pri vključevanju v novo državo. V ospredje postavi zgodbe štirih otrok priseljencev in njihovih staršev s Kosova, ki se zaradi narodnostne pripadnosti, pomanjkanja znanja v slovenskem jeziku in nižje izobrazbe srečujejo z ovirami na različnih področjih.
Izpostavljeno tematiko dodatno osvetlijo vzroki množičnih migracij in posebnosti izobraževalnega sistema na Kosovu. Ob zgodbah osrednjih protagonistov, ki jih spremljamo tako na Kosovu kot tudi v Sloveniji, spoznavamo doslej spregledano skupino priseljencev z republik nekdanje Jugoslavije.
Iz prve roke
“Navdihnile so me spremembe v domačem Kranju, majhnem, a tretjem največjem mestu v Sloveniji, ki so se zgodile zaradi gospodarske rasti in velikega povpraševanja po tujih delavcih. Z njimi so prišli tudi njihovi otroci. Kranjske osnovne šole v zadnjih letih vpisujejo vse več otrok priseljencev s Kosova. Tudi moja nekdanja osnovna šola, znotraj blokovskega naselja, kjer dela moja sestra, ni izjema. Pred slabim desetletjem je na njej začela proučevati priseljence s Kosova, naučila se je osnov v albanskem jeziku in z namenom spoznavanja kulture in izobraževalnega sistema odšla na Kosovo. Vse bolj sem se tudi sam zavedal, da so priseljenci iz republik nekdanje Jugoslavije heterogena skupina, iz katere zaradi jezikovnih in kulturnih specifik izstopajo Albanci.
Zanimalo nas je, s kakšnimi izzivi se srečujejo priseljenci s Kosova, kako se znajdejo v vsakdanjem življenju v novi državi, kako se vključujejo v slovenske šole in katere rešitve bi lahko olajšale njihovo vključevanje? Izbrali smo štiri glavne protagoniste, ki smo jih spremljali skozi šolsko leto in med počitnicami v izvorni državi, kamor se z veseljem vračajo v objem nekdanjih prijateljev, sorodnikov ali učiteljev, ki se težko soočajo s tako množičnimi migracijami. Iz različnih zornih kotov osvetlimo razloge za migracije in se soočimo z izkušnjami priseljencev ob prihodu v Slovenijo. Kronološko spoznavamo tudi burno zgodovino vzpostavljanja samostojnega izobraževalnega sistema na Kosovu po vojni. Strokovnjaki s Kosova skušajo najti razloge za slabo kvaliteto tamkajšnjega izobraževanja v različnih obdobjih zatiranja Albancev na Kosovu.
Nastanek filma je med drugim spodbudila ravno albanofobija, ki se je v slovenski družbi kaže kot distanca do priseljencev albanske narodnosti, kar je posledica neuspešnega sobivanja. To je opazno tudi v šolah ob pomanjkanju kakovostnih in konkretnih priložnosti za vključevanje. V Sloveniji zato nujno potrebujemo sistemske rešitve, v katerih bo v ospredju inkluzija, torej prilagajanje otroka šoli in tudi šole otroku.”
– Toni Cahunek, režiser
Nastopajo
Suela Gashi, Ledri Gashi, Masar Maloku, Floralba Avdullahu
