Projekcije filma:

sobota, 22. januar, 18.15

Sladičeva pica

Licorice Pizza

Paul Thomas Anderson, ZDA, 2021, 133 min, komična drama

Film Paula Thomasa Andersona spremlja viharne prve ljubezni v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Štiri nominacije za zlati globus: za najboljši film (muzikal ali komedija), najboljši scenarij, igralko (Alana Haim) in igralca (Cooper Hoffman). Igrajo tudi Sean Penn, Bradley Cooper idr.

Prva ljubezen

Vabljeni v sedemdeseta leta, v romantično Kalifornijo!

Na velika platna prihaja komična drama, ki razkriva zgodbo dveh prijateljev, njuno odraščanje, skupne poti in zahrbtne pasti prve ljubezni v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja.

Komično dramo, ki je prejela štiri nominacije za zlate globuse, navdušila kritike ter osvojila več nagrad za najboljši film, je režiral in napisal scenarij Paul Thomas Anderson (ki je režiral in napisal scenarij za filme Vroče noči, Magnolia, Tekla bo kri, Gospodar, Skrivna pregreha, Fantomska nit).

V glavnih vlogah igrata Alana Haim in Cooper Hoffman, sin pokojnega oskarjevca Philipa Seymourja Hoffmana. Za Haimovo je film prvi celovečerec, za Hoffmana pa prva igralska vloga. V filmu igrajo še Sean Penn, Bradley Cooper, Tom Waits, Benny Safdie in drugi.

Zgodba

Sladičeva pica razkriva zgodbo o odraščanju Alane Kane (Alana Haim) in Garyja Valentina (Cooper Hoffman), njuno skupno pot in prvo ljubezen v Dolini San Fernando leta 1973.

Alana in Gary se prvič srečata na fotografiranju na njegovi srednji šoli. Alana ni več študentka, temveč mlada ženska, ki se želi dokazati kot pomočnica fotografa. Gary se je že uveljavil kot igralec – in to ji takoj pove, da bi nanjo naredil vtis. Njegova nadnaravna samozavest jo zabava in navduši in tako vzpostavita iskren, pa tudi malce neroden odnos. Ker si Gary želi, da bi se z Alano še bolj povezal, izkoristi priložnost in jo povabi, da bi bila njegova spremljevalka med televizijskim nastopom v New Yorku, ona pa privoli. Televizijski nastop ne gre ravno po načrtih; ko se vrneta v Kalifornijo, se vsak od njiju sprašuje o svoji prihodnosti.

Čez čas, ko se njuno prijateljstvo krepi, Gary išče možnosti za delo izven igralstva. Postane nadobuden podjetnik, ki prodaja vodne postelje in odpira lokal s fliperji, medtem pa Alana resno razmišlja o svoji karieri, vključno z igranjem.

Sama ali drug ob drugem Gary in Alana doživita vrsto razburljivih in grenko-sladkih razsvetljenj – bližnje srečanje s slavnim igralcem (ki ga upodobi Sean Penn), hollywoodskim producentom (Bradley Cooper) in lokalnim politikom (Benny Safdie). Oba krmarita skozi čas in kraj, ki jima prinašata vznemirjenje ob prvi ljubezni, vstop v odraslost in odkrivanje na novo odkritega potenciala – morda predvsem drug v drugem.

Kritike

»/…/ ta omamno lepi, zabavni in romantični film drsi od prizora do prizora, od lika do lika in od kulise do kulise z neprekosljivim mojstrstvom. Na njem lebdiš in se ziblješ kot na vodni postelji. Prav vsaka spontana replika, vsak poljub, vožnja z avtomobilom, prevara in šala so čisti užitek. /…/ Sladičeva pica je lažja in bolj sončna od Andersonovih prejšnjih filmov; odstrani pornografijo in seks iz Vročih noči (Boogie Nights), pa dobiš nekaj podobnega; umakni metafizično tesnobo iz Skrivne pregrehe (Inherent Vice) – in si tudi precej blizu. Sladičeva pica je prava poslastica: zelo kmalu si bom privoščil še eno rezino.«
– Peter Bradshaw, The Guardian

»Režiserjev film, na katerega Sladičeva pica začuda najbolj spominja – bolj po temi kot vzdušju –, je Fantomska nit, še ena zgodba o ženski, ki išče svoje čustveno in poklicno mesto v življenju raztresenega moškega partnerja. /…/ Anderson je preveč iskren, da bi nam postregel s srečnim in nedvoumnim koncem; kot je v svojih zgodbah večkrat pokazal, ima glede heteroseksualnih romanc skoraj toliko pomislekov kot o Hollywoodu. Toda gre za umetnika, pri katerem skepsa nikoli ni bila na poti njegovi strasti, preteklost pa je zanj več kot zgolj izgovor za nostalgični pobeg. S Sladičevo pico je pogledal skozi meglico divje olepšanih zgodb in napol pozabljenih spominov – ter ustvaril nekaj, kar deluje bolj konkretno, bolj boleče in bolj otipljivo resnično kot katerikoli ameriški film v letošnjem letu.«
– Justin Chang, Los Angeles Times

»Ker je film tako lahkoten in razposajen, se utegnemo znajti v skušnjavi, da bi ga slavili – ali odpisali – kot auteursko igračkanje, vendar šivi med prizori kar pokajo od politične kritike. /…/ Zadnje dejanje je postavljeno v čas županske kampanje mladega, sposobnega, na videz progresivnega politika /…/ in spominja na politične drame iz tistega obdobja, na primer Kandidata (The Candidate), s ščepcem Taksista (Taxi Driver) in Nashvilla. /…/ Kot v vseh vrhunskih najstniških filmih – od Ameriških grafitov (American Graffiti) preko Divjih časov na gimnaziji Ridgemont (Fast Times at Ridgemont High) do Zadetih in zmedenih (Dazed and Confused) – velik del humorja v Sladičevi pici izvira iz tega, kako resno liki jemljejo sami sebe in svoja čustva, medtem ko se vse, kar je globokega, kopiči v na videz nepomembni trenutkih. Prizor, v katerem Gary in njegovi prijatelji s praznimi pločevinkami za bencin simulirajo masturbacijo, deluje kot nežna metafora, saj ga opazujemo z Alaninega zornega kota, prinaša pa tudi spoznanje, da so tovrstne fantovske neumnosti v resnici bolj nedolžne in odkrite glede svojih impulzov kot svet uglajenih bleferjev, ki čaka na drugem koncu pubertete. Posnetek Garyjevih prstov, ki se plazijo proti Alaninim, a se zadržujejo, pa postane simbol skušnjave, s katerim se zlahka poistovetimo – simbol tistega, kar nas zadržuje, hrepenenja kot posebnega stanja milosti. /…/ Ker Sladičeva pica v resnici nima zapleta, ni mogoče zares pokvariti njenega finala, vendar naj zadošča, če povem, da so zaključni trenutki – v katerih se liki znova poženejo v dir – prežeti z istimi protislovnimi, a komplementarnimi občutki prihajanja in odhajanja kot zaključki filmov Pijani od ljubezni (Punch-Drunk Love), Skrivna pregreha (Inherent Vice) in Fantomska nit (Phantom Thread). Liki se v enem samem posnetku hkrati izgubijo in najdejo. Tisto, zaradi česar je konec tako dober – eden Andersonovih najboljših –, pa je, da negotovost občutimo kot svojevrstno vračanje domov.«
– Adam Nayman, The Ringer

»Sladičeva pica je kljub vsej linearni drami /…/ film izjemne, vijugaste kompleksnosti, njena dovršenost /…/ pa deluje kot nekakšen upor, kljubovanje današnjemu površnemu in potrošnemu načinu gledanja filmov. A gre tudi za obliko dostopa do preteklosti. Film drvi naprej, kot bi bežal iz svojega sedanjika in za seboj puščal le spomine, takšne brez nostalgije, saj so polni krutosti in brezbrižnosti obdobja, hkrati pa bistrovidni glede možnosti za izkušnjo, ki sta jih čas in kraj vendarle ponujala. /…/ Andersonove drzne metode in zamisli čudežno oživita spontana, iznajdljiva, karizmatična, skrajno intenzivna, a elegantno obvladana nastopa Alane Haim in Cooperja Hoffmana – v ostrem kontrastu s preračunanim bliščem častitljivih zvezdnikov v filmu, tako resničnih kot izmišljenih. Z razbijanjem mitov o klasičnem Hollywoodu in njegovih zvezdah Anderson na novo izumi model pristnega zvezdništva. Alana Haim nenehno in bliskovito osvetljuje celo tvegano nerazvita čustva, medtem ko Hoffman svojemu zanesenjaškemu liku vdahne blagi sij nedolžnosti. Oba prežameta vlogi s simpatično odzivnostjo in redko neposrednostjo. Njuno utelešenje mladostne gorečnosti in drznosti sodi med največje čudeže nedavne kinematografije, Anderson pa z njima znova odkrije nekaj večjega od svoje mladosti – mladost filma samega.«
– Richard Brody, The New Yorker

»Največji adut Sladičeve pice je njena igralska zasedba. Par novincev – čeprav eden od njiju z resnim igralskim pedigrejem – je rojen za svoji vlogi. /…/ Ko se /…/ Sladičeva pica potopi v mahinacije Hollywooda sedemdesetih let, za smeh poskrbita Bradley Cooper v vlogi apokaliptično zadetega filmskega producenta Jona Petersa in Sean Penn kot stari hollywoodski maček, oblikovan po zdraharskem Williamu Holdnu. Oba veterana grozita, da bosta ukradla šov mlajšima soigralcema, vendar je Sladičeva pica film, ki ga je nemogoče ukrasti. Preprosto galopira naprej z brezmejno energijo, ki ji ne bi bil kos niti zmešani Peters. Podobno kot je z Zadetimi in zmedenimi naredil Richard Linklater, je Anderson posnel zgodbo /…/, ki Ameriko po vietnamski vojni naslika kot precej čudovit kraj za odraščanje.«
– Phil De Semlyen, Time Out

»Andersonova zgodba o odraščanju, študija mlade ljubezni v južni Kaliforniji v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, je nadvse imerzivna in prijetno ležerna. /…/ Zgodba o politikih, hollywoodskih producentih in vodnih posteljah, navdahnjena s svobodnim duhom Roberta Altmana, med postopanjem naokoli nenadoma dobi zagon in se izteče v Andersonov najnežnejši in najbolj prisrčen film doslej. /…/ Vendar Andersona ne zanima lahkotna nostalgija: Sladičeva pica opazuje seksizem, rasizem in homofobijo sedemdesetih let; nestrpnost, ki jo predstavi stvarno, kot depresivni del vsakdanjika. Tudi Alana Haim s svojim nastopom odlično ujame obdobje, v katerem se mlade ženske še niso počutile popolnoma osvobojene. Alana zna biti pikra, a si obupno želi najti ljubezen, ki bi njenemu življenju vdahnila smisel – nemir, ki jo bo pripeljal k starejšemu filmskemu zvezdniku (sluzasti Penn) in idealističnemu kandidatu za župana (Benny Safdie, sorežiser filma Uncut Gems). Tako kot Gary je tudi Alana polna negotovosti, vendar Sladičeva pica pokaže občutljivost pri prepoznavanju spolnih norm, zaradi katerih so njene življenjske izbire bolj omejujoče kot njegove.«
– Tim Grierson, Screen Daily

»Alana Haim svoj lik odigra kot očarljivo vihravo mešanico prepričanosti in negotovosti; v svoji koži se počuti dobro kot malokdo, hkrati pa bi naredila vse, da bi se je znebila. Njena Alana je kot vihar v skodelici čaja, naveličana ujetništva v dolini, a tako utrujena od poskusov pobega, da se počuti nevredno odhoda. ‘Nikoli si me ne boš zapomnil,’ reče Garyju kmalu po njunem srečanju, in obema glavnima igralcema v prid govori dejstvo, da lahko že takoj ugotovimo, kako se moti. ‘Nehaj se izgovarjati na čas,’ ji odvrne Gary. V Sladičevi pici čas ni nekaj, kar bi ljudi ločevalo, pač pa edina stvar, ki jim omogoča, da se sploh najdejo. In ta evforični film ne zapravi niti sekunde.«
– David Ehrlich, Indiewire

Igrajo

Alana Haim, Cooper Hoffman, Sean Penn, Tom Waits, Bradley Cooper, Benny Safdie, James Kelley, John C. Reilly

Bodite obveščeni o dogajanju
v Mestnem kinu Ptuj