Festivali, nagrade
Cannes, sekcija Štirinajst dni režiserjev. Cottbus (nagrada FIPRESCI, posebna omemba žirije). FAF, Beograd (najboljši film). Trst (nagrada Cineuropa). Zagreb (najboljši celovečerec). Malatya (najboljši tuji film). Minsk (najboljši scenarij). Haifa (nagrada FEDEORA za najboljši tuji film). LIFFe (posebna omemba žirije). Marakeš (najboljši režiser). Molodist (posebna nagrada žirije). Sarajevo (najboljši igralec). Košice (najboljši režiser). Toronto. Rotterdam.
Zgodba
Piše se leto 1999, NATO bombardira Srbijo. Vlada poskuša zaslužiti nekaj denarja s priložnostnim delom. S Kosova mora po neznanih, od vojne opustošenih poteh v Beograd prepeljati tovornjak, poln neznanega tovora.
Svojevrsten film ceste, ki prekine dvajsetletni molk o enem najgrozovitejših zločinov srbske vojske na Kosovu ter prikaže moralno in družbeno breme vojne, ki ga je neka generacija tiho odložila na ramena svojih otrok.
Besede avtorja
»Idejo za Tovor sem dobil leta 2009, ko sem prebral dva članka in takrat prvič slišal za množično grobišče le nekaj deset kilometrov od mojega doma. /…/ Bil sem šokiran, še bolj pa me je presenetilo, da mi nihče ni znal o tem povedati kaj več. Ne prijatelji ne starši ne profesorji. /…/ Med raziskovanjem sem neprestano razmišljal, zakaj mi je zgodba o tem vozniku tako zanimiva. Kaj pove o meni danes? Kaj mi pove o svetu, v katerem danes živim? Ko sem o tem zločinu posnel dokumentarec, sem spoznal, da je to tudi film o moji generaciji in o tem, kaj je ena generacija zapustila drugi. /…/ To je tudi film o vrednotah države, v kateri so se naši starši rodili, nastala pa je v trdem boju prejšnje generacije, generacije naših starih staršev, ki se je borila proti zlu nacizma in fašizma in je svojo državo zgradila na temeljih antifašizma. Spremljamo dan v življenju človeka, ki je v tej državi odrasel in zdaj spozna, da je izdal zapuščino svojega očeta. Njegov oče je bil veteran partizanske vojske, ki se je borila proti Nemcem, Italijanom in kolaborantom, on pa zdaj doume, da sodeluje v zločinu, ki je v svojem bistvu fašističen. To je tudi zgodba o razpadu države in njenih vrednot. /…/ Naslov seveda meri na tisto, kar se skriva v tovornjaku. Toda v tovornjaku ni le en sam zločin, lahko bi rekli, da so v njem vsi zločini iz devetdesetih let. Ali pa je to psihološki tovor nekega človeka. Zame je tovor molk /…/, strah pred tem, da bi povedali resnico in zaživeli v resničnosti, namesto da vsi pristajajo na življenje v laži. Zato namesto pravega življenja živimo nekakšno banalizacijo življenja, v kateri se le poskušamo vesti, kot da smo v resnici živi.«
– Ognjen Glavonić
Portret avtorja
Srbski režiser Ognjen Glavonić (rojen leta 1985 v Pančevu) je vzbudil pozornost že z dokumentarcem Živan priredi punk festival (Živan pravi pank festival, 2013). Med pripravami na celovečerni igrani prvenec Tovor je zbral toliko različnih pričevanj o množičnem pokolu kosovskih Albancev, da je iz njih zasnoval še večkrat nagrajeni dokumentarni film Globina dva (Dubina dva, 2016), ki je bil prikazan tudi na ljubljanskem Festivalu dokumentarnega filma. Tovor je premiero doživel v sekciji Štirinajst dni režiserjev festivala v Cannesu.
Recenzije
»Tovor je predvsem film o Srbiji, obubožani in ponižani pod sankcijami, kjer zmedeni in demoralizirani posameznik ni več prepričan, ali je zmožen reševati lastno moralno pozicijo.«
– Simon Popek, Ekran
»Tovor je tesnobna srhljivka, če želite žanrsko oznako, le da brez vsakršnih eksplicitnih dejanj zločinskosti. Obenem pa tudi ni kakšen psihološki triler, saj je dogajanje povsem pozunanjeno in skoraj v celoti poteka v eksterierih. /…/ V čem je torej vsa tesnobnost in srhljivost filma? /…/ Od časa do časa se za voznikovo kabino zaslišijo kovinski udarci, kot da bi tovor oddajal signale. Neidentificirani zvoki so lahko zelo neprijetni tako za voznikova ušesa kot njegovo vest. /…/ A tudi v tem ni vir tesnobnosti in srhljivosti, ki prežemata ves film. Pravi vir je zatajevanje zla (Hannah Arendt je to nekoč imenovala ‘banalnost zla’), vseprisotno in vztrajno zatajevanje pod krinko banalnih opravkov in pogovorov.«
– Zdenko Vrdlovec, Dnevnik
»Trilerska zasnova, kjer mora Vlada prečkati nepredvidljivo območje in občutljivi tovor pripeljati na cilj, se očitno nasloni na klasiko Henri-Georgesa Clouzota Plačilo za strah (ali, če hočete, njegovo priredbo Čarovnik Williama Friedkina). Toda po začetni drami, ko Vlada ugotovi, da zaradi blokade mostu ne more nadaljevati začrtane poti, se razvije zelo drugačen film, nekakšen namerni antitriler.«
– Jessica Kiang, Variety
»Očetje so osrednja tema Tovora, tako dobesedno kot v prenesenem pomenu. Glavonić odkrito obsodi odsotne očete naroda, mogočne može, ki so sprožili in ohranjali jugoslovanske vojne, trpljenje pa naložili na tuja ramena, s tem, da film tematsko osredišči okrog odnosa med očeti in sinovi ter odgovornosti, ki jo imajo drug do drugega. /…/ Glavonić vztraja na pomembnosti dialoga med generacijami, ki naj razkrije resnico o mračni, potlačeni preteklosti – tisti, ki jo v sebi nosijo predmeti: spominki, spomeniki, spomini, fotografije, drobci dokazov tistih reči, ki se jih ne sme prikazati ali o njih glasno govoriti. V zaroti tišine predmeti pripovedujejo o grozotah, ki jih ne smemo priznati.«
– Azadeh Jafari, Cinema Scope
»Glavonić združi suspenz Clouzotovega Plačila za strah z lastnim esejističnim premislekom pripovedne in formalne arhitekture filma ter ustvari empatičen rekviem zgodovinskim vojnim ranam, ki jih je njegova generacija podedovala in se z njimi tudi pomirila.«
– Dimitri Eipides, Mednarodni filmski festival v Torontu
»Zares, strmeti v oči Leona Lučeva pomeni gledati v dušo človeka, ki ga tiho razžirata bolečina in občutek krivde. To je igralski nastop, ki se človeku usede v spomin in ne bi mogel bolje povzeti pripovednega tona Tovora: razmišljujoč je in oster. Hrvaški igralec ni redkobeseden, a neverjetno veliko pove takrat, ko je tiho.«
– Sarah Ward, Screen Daily
