Romunski mojster Radu Jude preizprašuje napake prejšnjih generacij, ki še dandanes usodno zastrupljajo romunsko družbo.
Igrajo: Ioana Iacob, Alexandru Dabija idr.
Kritike
»/…/ spremljamo Mariano Marin, /…/ gledališko režiserko, ki bo na odprti sceni – na ulicah Bukarešte – zrežirala rekonstrukcijo mračnega dogodka iz romunske zgodovine: poboja Judov. Romunska vojska je namreč junija 1941 – kmalu po nemški invaziji na Sovjetsko zvezo – v zahodni Ukrajini, pretežno v Odesi, pobila več kot 100.000 Judov /…/. Mariana najame igralce in statiste, ki naj bi vse skupaj odigrali čim bolj naturalistično, toda ker se javijo tudi Romi, ki hočejo igrati, se pojavi problem – Romuni nočejo igrati skupaj z Romi. Ja, rasistični predsodki preživijo. A to še ni vse: številni statisti se zelo vživijo v vloge fašistov. Ja, ljudje pogrešajo fašizem. Mestni oblastniki, ki ta umetniški projekt financirajo, pa od Mariane terjajo, da predstavo omehča in ublaži, kot da bi hoteli reči: tisto, kar se je zgodilo leta 1941, vendarle ni bilo tako hudo! V nekem smislu to drži: tisto, kar se je zgodilo leta 1941, postaja spet sprejemljivo! Navsezadnje, vračajo se rasistični predsodki, zastraševanje, nacionalizem, ksenofobija, nostalgija po fašizmu in fašizem, ki so leta 1941 ustvarili toksične pogoje, v katerih se je lahko zgodilo, kar se je zgodilo. Film, ki ga je – precej brechtovsko – posnel Radu Jude /…/ se bolj kot s preteklostjo ukvarja s sedanjostjo, ko spet postaja vseeno, če bomo v zgodovino zapisani kot barbari.«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
Besede avtorja
»Razmišljanje o naši mračni zgodovini človeka pripravi do tega, da se ozre nazaj z zgroženim pogledom angela zgodovine Walterja Benjamina, katerega ‘obličje je obrnjeno v preteklost. Kjer se pred nami kaže veriga dogodkov, tam vidi on eno samo katastrofo, ki neprestano kopiči ruševine na ruševine in mu jih luča pred noge. Gotovo bi rad zastal, obudil mrtve in razbito zložil skupaj. Toda iz raja veje vihar, ki se je ujel v njegove peruti in je tako močan, da jih ne more več zložiti. Ta vihar ga nezadržno žene v prihodnost, ki ji obrača hrbet, medtem ko kup razvalin pred njim raste v nebo. Ta vihar je tisto, čemur rečemo napredek.’«
– Radu Jude
[odlomek iz knjige Walterja Benjamina O pojmu zgodovine, Izbrani spisi, Ljubljana, 1998, prevedel Fran Jerman]
