Zgodba
Ženski v pričakovanju poroda si delita sobo v porodnišnici. Obe sta samski in obe sta zanosili po naključju. Janis, fotografinja srednjih let, se nestrpno veseli otroka, odraščajoča Ana, ki obžaluje zanositev, pa je prestrašena in travmatizirana. Še posebej ker dvomi, da ji bo njena mama, ambiciozna igralka, pri tem pomembnem življenjskem dogodku v pomoč. Janis v želji, da bi jo opogumila, načne pogovor, in med bodočima mamicama se hitro splete tesna vez. Novo prijateljstvo usodno zaznamuje njuni življenji: Ani pomaga pri soočanju z negotovo prihodnostjo, Janis pa pri predelovanju težavne družinske preteklosti.
Igrajo
Penélope Cruz, Milena Smit, Israel Elejalde, Aitana Sánchez Gijón, Rossy de Palma
Festivali, nagrade
Dve nominaciji za zlati globus (najboljši tujejezični film in najboljša glasba), Benetke (otvoritveni film, nagrada za najboljšo igralko); Palm Springs (nagrada za mednarodno zvezdo); osem nominacij za nagrado goya, vključno za najboljši film, režijo in igralko; tri nominacije za nagrado satellite, vključno za najboljši scenarij; New York; Stockholm; Sydney; LIFFe 2021.
Iz prve roke
“Vzporedni materi govori o prednikih in potomcih, o resnici zgodovinske preteklosti in najintimnejši resnici likov. S pomočjo treh zelo različnih mater govori o identiteti in materinski strasti. Poleg Janis in Ane je tu Anina mama, sebična ženska brez materinskega čuta. Kot pripovedovalca me najbolj privlačijo nepopolnosti teh mater, zelo drugačnih od tistih, ki so do sedaj nastopile v moji filmografiji.”
– Pedro Almodovar
Kritike
»Vzporedni materi prisegata na dialog namesto na filmske manierizme; na naravnost z vsemi protislovji vred; na svetlobe in sence svojih likov. To politično, a tudi globoko človeško delo nam predstavi junakinjo, Penélope Cruz, v kateri se zgosti ves duh filma, narejenega iz srca in kosti, nežnosti in osvobajajočega duha.«
– Beatriz Martínez, Fotogramas
»V svetu, ki je postal previden in premišljen (ne po lastni izbiri, temveč iz nuje), nas ta ekstravagantni, prekipevajoči, veličastno zmedeni film /…/ spomni, koliko širine, kaosa in življenjske sile lahko vsebuje tanek snop svetlobe, projiciran na platno. Almodóvar se po razmeroma zadržanih Bolečini in slavi ter Julieti vrača z žarečimi barvami, da bi nam pomagal znova odkriti pozabljeno umetnost drznosti.«
– Jessica Kiang, The Playlist
»Almodóvar zna še vedno zbujati zgražanje, izgubil pa ni niti transgresivnega in nekonformističnega duha svojih začetkov. Toda namesto z ikonoklazmom in škandaloznostjo se izraža s prečiščevanjem svojega sloga in jasnim, celo didaktičnim podajanjem diagnoze trenutne stvarnosti. Vendar tu ne gre za konservativen preobrat v njegovi karieri, temveč za rezultat evolucije, ki je ne bi mogli razumeti brez režiserjeve sprave z lastnimi fantomi, prikazane že v mojstrski Bolečini in slavi. /…/ Liki v Vzporednih materah so vedno znova podvrženi zakonom resnice. To je lahko ‘naravna’ resnica, ki se kaže na primer v vezi med materama in njunima biološkima hčerama; čustvena resnica, ki se izraža v spoštovanju vsakega lika do osebne svobode drugih; in končno zgodovinska resnica, izvirajoča iz odločnosti tistih, ki si nikoli ne nehajo prizadevati, da bi našli trupla svojih v vojni izgubljenih sorodnikov. Almodóvar z drzno gradnjo mostu med izražanjem osebne (in spolne) svobode ter trdovratnim spominom potomcev žrtev zgodovinskega barbarstva ustvari pomemben film, delo velike čustvene in politične globine.«
– Manu Yáñez, Fotogramas
»Izvrstni Vzporedni materi Pedra Almodóvarja – film, ki bi ga moral vsak imeti rad.«
– John Waters, Artforum
»Le naj nihče ne reče, da Almodóvarju primanjkuje ambicioznosti. Če filmu na koncu umanjkata zloščenost in celovitost Bolečine in slave /…/, to uspešno nadomesti z vzdušjem čustveno nabite intimnosti, hkrati pa razgrne pravo bogastvo idej, pri čemer pusti nekaj vznemirljivih odprtih koncev, ki jih je vredno zagrabiti in raziskati. /…/ Film prežemajo stiske in pretresajo tragedije, a se na koncu poslovi s sporočilom upanja.«
– Xan Brooks, The Guardian
»Film med drugim zaznamuje močan občutek prilagojenosti svetu, pripravljenost gledati skozi oči drugih (recimo temu empatija), posejana po zgodbi, v kateri ni niti enega samega zlega lika. Soočen s sodobno realnostjo, v kateri vladajo mačizem, sovraštvo in krutost, se Almodóvar zateče v žensko vesolje – svoj zasebni paradiž – in slavi njegovo raznolikost.«
– Manu Yáñez Murillo, Film Comment
»O Vzporednih materah je skoraj nemogoče pisati, ne da bi vam povedala stvari, ki jih tudi sama pred ogledom raje ne bi vedela. /…/ Preprosto oglejte si ga in uživajte v opazovanju samih sebe, kako se odzivate na ganljivo in moralno kompleksno melodramo.«
– Catherine Bray, Film of the Week
