Projekcije filma:

nedelja, 22. avgust, 21.00

Kino brez stropa 2021 – dvorišče za kinom
Vhod na dvorišče je skozi dvorano kina. V primeru dežja bo projekcija v dvorani.

Sol solza

Le sel des larmes

Philippe Garrel, Francija, 2020, 100 min

Pripoved o romantičnih pustolovščinah mladega mizarskega vajenca in njegovem razmerju z očetom. Črno-bela miniatura mojstra Philippa Garrela je svetovno premiero doživela na lanskem Berlinalu.

Zgodba

Luc, sin podeželskega mizarja, prispe v Pariz, da bi opravljal sprejemni izpit na prestižni šoli umetnostne obrti. Na avtobusni postaji ogovori mladenko po imenu Djemila, s katero se zaplete v kratko romanco. ‘Nikoli te ne bom pozabil,’ ji dahne, ko se čez nekaj dni odpravlja nazaj domov. Kmalu po vrnitvi v očetovo hišo pa naleti na svojo srednješolsko ljubezen …

Festivali, nagrade

Berlinale (svetovna premiera); New York; San Sebastián; Gent; Busan; Viennale; nominacija za nagrado lumières za najboljšo kinematografijo

Iz prve roke

»Mladi igralci in veterani v ekipi so se na snemanju odlično ujeli. Seveda pa ne smemo pozabiti na Andréja Wilmsa, veterana med igralci – med tem velikim umetnikom in tistimi, ki so prvič nastopali v filmu oziroma so šele na začetku kariere, je vladalo čudovito spodbudno vzdušje. /…/ Zame je ravno tako navdihujoče delati z igralci pri dvajsetih kot s starimi mački. /…/ Wilms je res izjemen. /…/ Velik umetnik je, tako kot moj oče. V Soli solza sem slikal sina in očeta, pri tem pa me je vodila identifikacija tako s sinom kot z očetom. Čustvene vezi v svojih filmih običajno gradim na predzavestni ravni; ta proces mi ni vedno povsem jasen, kot bi me poganjal nekakšen latentni spomin, ki ga ni mogoče razložiti – in prav to daje mojim prizorom ton. /…/ Filmi, ki sugerirajo neko misel, so najlepši. Vendar nikoli ne vem, kako bo to učinkovalo na gledalce. Včasih sem zelo negotov: ali imam prav, da snemam črno-belo, na filmski trak …? Snemanje v črno-beli tehniki mi je v velik užitek, vendar pa včasih, kadar gledam sodobne črno-bele filme, opazim retro pristop, ki mi ni všeč. Po drugi strani pa črno-bela fotografija igralca očisti vseh vlog, ki jih je odigral v barvah. /…/ Mizarska obrt je zelo slikovita, ves tisti chiaroscuro očetove delavnice … Zelo rad snemam na tak način in prav zato sem izbral Renata Berto: eden redkih snemalcev je, ki znajo delati s chiaroscurom. /…/ Snemanje filmov je – veliko bolj, kot si ljudje predstavljajo – stvar potez. Zato me spominja na slikanje, na slikarske poteze. Poleg tega je tudi mnogo bolj instinktivno, kot si ljudje mislijo. Včasih narediš posnetek in – ne veš zakaj, ampak deluje. Film Sol solza sem snemal v duhu ‘ne vem, kako naj to naredim’. In mislim, da je delovalo: uspelo mi je posneti film, ki ves čas ostaja nedolžen.«
– Philippe Garrel

Portret avtorja

Philippe Garrel, rojen leta 1948 v Parizu, velja za večnega sopotnika francoskega novega vala in enega skritih zakladov francoske kinematografije. V šestdesetih letih se je filmsko udejstvoval kot član avantgardne francoske skupine Zanzibar, ki je senzibilnost in novo odkrite svoboščine novega vala križala z radikalno političnimi (levičarskimi) in avantgardnimi taktikami ter zato ostajala na obrobju kritiške prepoznave. Njegovi filmi so sestavljeni iz bežnih trenutkov vsakodnevne intime in odtujenosti, pri čemer sta ta dva motiva pogosto neločljivo prepletena.

Garrel je prejel številne nagrade na prestižnih mednarodnih festivalih. Leta 1991 mu je film J’entends plus la guitar, posvečen njegovi nekdanji ljubezni, znameniti pevki Nico, prinesel srebrnega leva za najboljšo režijo v Cannesu, uspeh, ki ga je leta 2005 ponovil s filmom Navadna ljubimca (Les amants réguliers). Slednji je napol avtobiografska pripoved o zapravljenih iluzijah revolucionarnega leta 1968, pri kateri je režiser v glavno vlogo (samega sebe) postavil kar svojega sina Louisa Garrela. Ta je (tokrat v vlogi svojega deda, igralca Mauricea Garrela) nastopil tudi v Ljubosumju (La jalousie, 2013), prvem delu tako imenovane »trilogije o ljubezni«. Drugi del trilogije V senci žensk (L’ombre des femmes, 2015) je leta 2015 odprl sekcijo Štirinajst dni režiserjev festivala v Cannesu, dve leti kasneje pa je v isti sekciji nagrado SACD prejel zaključni del trilogije L’Amant d’un jour (2017).

Film Sol solza je bil premierno prikazan na festivalu v Berlinu.

Kritike

»Sol solza, črno-beli bildungsroman, je pravi ‘vajeniški’ film, v katerem se liki učijo obrti, življenja in ljubezni. /…/ Garrel, čigar poteze spominjajo na gravuro ali bolje jedkanje, s pomočjo fotografije Renata Berte ujame milino nasmeha, nerodnost vedenja in lepoto ženskega telesa ob zori – pri čemer pripovedi nikoli ne prekinja slika; posnetek nikoli ni zgolj v službi zgodbe. Graver (ali jedkar) Garrel je tako nekje na pol poti med filmskim ustvarjalcem in mizarjem (rokodelcem). Ni namreč treba biti strokovnjak ‘garrelovskih znanosti’, da bi razumeli avtobiografsko razsežnost filma, ki se posveča prenašanju znanja in konča z očetovo smrtjo. /…/ In ker smo že omenili umetniško zvrst, ki je bila nekoč zelo cenjena, čeprav velja za drugorazredno, je treba jasno povedati: pričujoči film je mojstrovina majhnega mojstra – ti so včasih največji umetniki.«
– Marc Cerisuelo, Positif

»Vsak film je vedno tudi nagovor. Sol solza pripoveduje o ljubezni in prenašanju znanja. Ni treba posebej poudarjati, da gre tudi za poklon Mauriceu Garrelu: to je oda igralcu in vsem umetnikom, ki svojo umetnost ustvarjajo s ponižnostjo in znanjem obrtnikov iz prejšnjih časov.«
– Hava Sarfati, Bande à part

»Odkar se je vrnil k večji varčnosti, ki je postala metoda (malo število likov, kratka snemanja, kratki filmi) – se pravi od Ljubosumja naprej – Philippe Garrel klesti, reže ali pa se preprosto podaja naravnost v (brezčasno) jedro tistega, kar intimno povezuje ljubimce. /…/ Film Sol solza je študija, v kateri govorica telesa pove več kot vsa psihologija (ni naključje, da Garrel – kot je pri prvi montaži počel tudi Rohmer – delovne posnetke vedno pregleduje brez zvoka). Zgodba o čustvih – režiserjeva dolgoletna tema – namreč ni sestavljena le iz izmenjanih besed, pač pa je zapisana s telesi, ki eno drugemu tu in tam odgovorijo.«
– Charlotte Garson, Cahiers du Cinéma

»Filmi Philippa Garrela imajo edinstveno teksturo. Ta izhaja predvsem iz režiserjeve dolgoletne privrženosti črno-belemu filmu /…/, ki njegova dela umešča v čudno prostorsko-časovno dimenzijo, v Pariz, ujet med sence preteklosti in svetlobo današnjosti; privrženosti, ki je v današnjem času digitalne preobrazbe že sama po sebi dejanje upora. /…/ Sol solza, režiserjev osemindvajseti celovečerec /…/, predstavlja lep primer omenjene teksture, ki jo zaznamujeta svojevrstna konsistenca in ton. Za film, katerega protagonist je rokodelec, ta ljubezen do materije ni naključna. In ker gre za režiserja, ki film razume kot rokodelstvo, je Sol solza zagotovo treba brati kot nekakšno izpoved umetniškega creda.«
– Mathieu Macheret, Le Monde

»/…/ moralna zgodba brez obsojanja, ki v sebi nosi bistvo življenja (ljubezenski zmenki, poljubi, ples, objemi) in senco smrti /…/. ‘Tu nisem domač,’ reče Luc na začetku filma. In Garrel pred nami razgrne prav ta slepi vstop v romantično življenje, napovedujoč polom, kadar ‘manjkajo kotniki’ in kadar prezremo ali pozabimo izkušnje prejšnjih generacij.«
– Fabien Lemercier, Cineuropa

»Film se poleg vsega ponaša tudi z enim najboljših plesnih prizorov v zadnjem času.«
– Richard Brody, The New Yorker

Bodite obveščeni o dogajanju
v Mestnem kinu Ptuj