O filmu na podcastu FilmFlow, ki smo ga 14. januarja 2017 gostili na Ptuju: >
Kritiki o filmu:
»Ne marate muzikalov? Bleščeča Dežela la la bi to lahko spremenila.«
– Stephanie Zacharek, Time
»Chazellova lebdeča, skrajno elegantna in neskončno domiselna Dežela la la je redka žival: muzikal za odrasle, ki ni kičast ali trivialen in ne prihaja iz Bollywooda. Namesto tega dobimo ekstatično, čudovito izdelano odo filmom, kot sta Cherbourški dežniki Jacquesa Demyja in Pojmo v dežju Stanleyja Donena, ki se odvija v napol sanjskem svetu Los Angelesa in uspe zgostiti vzpone in padce romantične ljubezni v zelo hollywoodsko pripovedko, ob kateri vas bodo zasrbele pete.«
– Dave Calhoun, Time Out
»Vse tri Chazellove celovečerce povezuje ista rdeča nit; vsi poskušajo osvetliti njegovo priljubljeno temo: lahko glasba, ljubezen in umetnost sobivajo? Chazelle rad priduši luči, dokler se na zbledelem ozadju ne izlušči osamljena figura; tudi ko se film Dežela la la na koncu umakne resničnosti, ideje, na katerih stoji, ostanejo z nami. Morda pa vendarle ni tako ‘la la lahkoten’, kot se zdi.«
– Fionnuala Halligan, Screen Daily
»Chazellov film pripoveduje o ljubezni, pa tudi o nečem manj romantičnem: o tem, kako se naučiti sklepati kompromise in odrasti, kako pogoltniti ponižanje, pa tudi o vsem tistem, kar v tem procesu pustimo za sabo.«
– Diana Dabrowska, Cinema Scope
»Dežela La La svoja osnovna žanra preseže in nadgradi za sodobnost. Je hkrati dekonstrukcija in ljubezensko pismo klasičnemu hollywoodskemu filmu, ki kljub vsem ugovorom na koncu vseeno izzveni nepopravljivo romantično.«
– Tina Poglajen, RA ARS
»Dežela la la – transformativni rapsodični mjuzikl, posnet v cinemascopu, ki je danes le še stvar preteklosti – je videti tako bajno in tako senzacionalno, kot da je stala 200 milijonov, a je stala sedemkrat manj. /…/ Mjuzikli so za tiste, ki so jih vajeni, toda Dežela la la /…/ je za tiste, ki mjuziklov niso vajeni. To ni le film, temveč vizija filma. Od gledalca ne pričakuje, da ga bo le gledal, temveč dela vse, da bi se z njim stopil – in vanj vstopil. Na vsak način ga skuša prevzeti, očarati, zapeljati, uročiti, hipnotizirati. Ne z vsiljivimi specialnimi efekti, temveč z vsem tistim, kar je filme delalo velike, preden so prišli digitalni (d)efekti in preden so začeli filme soditi po stripih, po katerih so posneti – oh, in preden so mjuziklom šov ukradli animirani filmi, ti mjuzikli-za-otroke, ki so zlagoma postali tudi mjuzikli-za-odrasle, s čimer so lepo poudarili infantilizacijo sodobne filmske izkušnje. Dežela la la, ki se odvrti v petih dejanjih (zima, pomlad, poletje, jesen, zima, kar je seveda komično, če pomislite, da v Los Angelesu praktično ni letnih časov), je film, ki ne skoči iz računalnika, temveč iz filmske zgodovine. /…/ Bolj ko se steguje nazaj, bolj moderno deluje. Bolj ko slavi preteklost, zlato dobo holivudskega mjuzikla, bolj je videti kot nekaj, kar prihaja iz prihodnosti. Bolj ko je nostalgičen, bolj je inovativen. In bolj ko je inovativen, bolj klasično je videti. Toda bolj ko je videti klasično, bolj je videti kot film, ki sanja o tem, kaj filmi zamujajo, ali bolje rečeno – kaj so izgubili, ko so pozabili, zakaj so nekoč zmagovali in ljudi pritegovali v kino, navsezadnje, tisti sanjavi mrak je bil vedno priložnost, da tudi gledalci pokažejo transformativni talent, da rastejo in zorijo s filmom in da se premaknejo. /…/ Damien Chazelle ubrani in ponovno legitimira izgubljene, neubranljive in neupravičljive reči, kot so sanje, romanca, nostalgija, čarobnost in happy end, ki so jih filmi bodisi kompromitirali, zbanalizirali ali pa vrgli med staro šaro, toda ubrani in ponovno legitimira jih z vsem tistim, kar je filme delalo velike in zaradi česar so ljudje hodili v kino.«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
»Tisti, ki pravijo, da je Hollywood ponovno produciral film, v katerem lahko občuduje samega sebe in svojo glamurozno zgodovino, imajo prav, a to ni slabost filma. Dežela La La nam namreč ponudi nostalgijo po starih hollywoodskih sanjah v zabavni, gledljivi, a obenem dovolj inteligentni ter režijsko spretni obliki, kar je danes v največji filmski industriji precej redka dobrina, pa tudi sicer je ni ravno v izobilju.«
– Jela Krečič, Delo
»Vpliv Jacquesa Demyja in Michela Legranda je vtkan globoko v film Dežela la la /…/. To je ljubezensko pismo /…/ Fredu Astairu, Colu Porterju, technicolorju in še čemu, a reflektirano skozi nenavadno novovalovsko mešanico romantike in realizma. /…/ Chazelle je ustvaril nekaj, kar redko vidimo: pristno romantično komedijo, obenem pa rapsodijo v modrem, rdečem, rumenem in zelenem.«
– Tom Charity, Sight & Sound
»V tem filmu so tudi trenutki realizma prežeti s čarobnostjo in trenutki čarovnije obarvani z realnim.«
– Jessica Kiang, The Playlist
»Chazelle se v svojem barvitem, razvnetem, po zvezdah segajočem tretjem celovečercu virtuozno pokloni hollywoodskim muzikalom štiridesetih in še posebej petdesetih let.«
– Owen Gleiberman, Variety
Film je zelo primeren tudi za šolski ogled (za srednješolce in starejše osnovnošolce, 13+).
Teme za pogovor:
muzikal, glasba v filmu, ljubezen in partnerstvo, sledenje sanjam, uspeh, umetnost in industrija zabave, žanri in izrazni elementi filma
Uporabno pri šolskih predmetih:
angleščina, glasba, umetnostna zgodovina, vzgoja za medije
